Sedmica: Lovci brez plena

Na predlog poslancev vladajoče SDS je v državnem zboru spet javna zabava. Tokrat na temo tako imenovanih tajkunov, po domače ravbarjev.

Ali so ravbali zakonito ali nezakonito, bi v pravni državi zanimalo v prvi vrsti organe pregona. Pri nas, ki še nismo pravna država, pa to temo razčiščujejo kar politiki sami. Se pravi tisti, brez katerih bi lahko za to zainteresirani najprej oplenili, potem pa še oplemenitili (beri skoncentrirali) nekdanje skupno premoženje samo v stanju globokega smrčanja. (Mimogrede, na krajo stoletja je še pravočasno opozarjal Marjan Podobnik, a se je večina, ki zdaj igra nedolžno ovčko, iz njega norčevala.)

Zanimivo. Izvirno vprašanje, da ne rečem greh, okrog katerega se sučejo poslanci in zabavajo javnost (če bi zadnji povedi na pravo mesto vrinila je, bi bil izraz ravno pravšnji), ni, kdo je za tajkunizacijo nekdanjega družbenega premoženja odgovoren, pač pa, kdo je zanjo kriv. Se pravi, namesto da bi poslanci temo zgrabili za glavo, so jo za zadnjo dlako na repu (ta pa je v domeni sodnikov). In lov se bo, tako kot vsi do zdaj, končal brez plena. Povedano populistično, psi lajajo, karavana gre dalje.

Kdo konkretno je za tajkunizacijo kriv, se razume, če ni v zvezi s tem samo odgovornih, ne bi vedela povedati. Še najmanj tako, iz glave oziroma na pamet. Ampak, kar tako iz glave tega ne vedo niti poslanci, niti kriminalisti, niti kdo drug, ki je za to celo plačan. Kar se mene tiče, lahko zagotovim le, da sem v zvezi z aktualno temo nedolžna kot, recimo, pikapolonica, ki je zadnjič na moje prigovarjanje odletela z mojega mezinca. In roko dam v ogenj, da je v tozadevnih rečeh v tej državi enako nedolžnih še najmanj milijon sedemsto ali celo milijon osemsto državljank in državljanov. Vsi drugi, ki do polnoštevilnosti slovenskih državljank in državljanov manjkajo, pa so za tajkunizacijo najmanj soodgovorni, če ne celo krivi. Žal je tako, da lahko po osemnajstih letih skrbno načrtovane tajkunizacije Slovenije, o čemer sploh ne dvomim, rečemo le, zdaj je, kar je. In pri tem upamo, da so bili, ko je bil pač čas, pravi ljudje na pravem mestu, pomeni, da so tranzicijski milijonarji, da ne rečem multimilijonarji, s pogojno rečeno naropanim sposobni tudi upravljati v skupno dobro. Da se, skratka, zavedajo, da kapital še zdaleč ni luksuz, pač pa presneto težko breme oziroma skrb oziroma odgovornost. Povedano drugače, vsaj kar se mene tiče, je čisto vseeno, kako se pišejo ljudje, ki so si zakonito ali nezakonito naropali največ nekdanjega družbenega premoženja, pomemben je njihov odnos do tega premoženja. Je pa res tudi to, da tudi v gospodarsko najrazvitejših državah podjetja vsakodnevno propadajo in se rojevajo.

Ampak, vrnimo se na začetek tega diskurza. Najbolj hecno pri vsej zadevi se mi zdi, ko se Socialni demokrati Boruta Pahorja sprenevedajo, češ kdo je kriv za tajkunizacijo Slovenije. Odgovor je na dlani: korenine segajo v prva leta po drugi svetovni vojni, ko je takratna revolucionarna oblast (mimogrede, Pahorjevi demokrati so njeni potomci) nacionalizirala podjetja, ki so jih ustvarile generacije, lastnike pa so bodisi pobili bodisi izgnali bodisi kako drugače onesposobili; nekoč zasebno premoženje je postalo najprej državno, potem družbeno, potem pa spet zasebno. Povedano drugače, v tajkunizaciji Slovenije, so (po svoje) naključni le imena in priimki novodobnih milijonarjev.