Skrivnostne utrdbe

Maja je bila Slovenija središče svetovnega utrdboslovja. Pri nas in v sosednjih deželah je bilo od 10. do 17. maja letno srečanje-ekskurzija mednarodnega utrdboslovnega združenja FSG (The Fortress Study Group). Zgodilo se je v nizu šestih utrdboslovnih izletov ...

Vas zanima, kako poteka pravi utrdboslovni izlet? Z Rokom Klemenčičem, predsednikom Turističnega društva Žiri, ki je kljub mladosti ves predan domoznanstvu, sva se udeležila prvega od šestih, v nedeljo, 11. maja 2008. Svetovna utrdboslovna elita se je v nedeljsko jutro prebudila v ljubljanskem hotelu City (nekdanji Turist), se vkrcala na avtobus in odpeljala čez Vrhniko in Podlipo do Smrečja, kjer se začenja dolgi hrbet Žirovskega vrha. Ta je »velik kot Dunaj, toliko becirkov ima«, so rekli včasih, saj je na njegovih širnih rebrih naloženih kar sedem naselij. V letih pred 2. sv. vojno pa mu je bilo namenjeno postati še eno najbolj utrjenih območij ob tedanji državni meji, postal je eno glavnih oporišč Rupnikove linije. Žirovska lokalna utrdboljuba sva se globalnim pridružila v Smrečju, kjer sva jih pričakala in vstopila v avtobus. Nikoli si nisem mislil, da se bom po Žirovskem vrhu, ki sem ga sicer že tolikokrat prehodil in ves prešvical, vozil z velikim klimatiziranim avtobusom. Po nekdanji vojaški cesti, ki je bila v enem delu tudi trasa vojaške ozkotirne železnice.

Ustavili smo se najprej na Golem vrhu, kjer je največja in najbolje ohranjena utrdba Rupnikove linije; za spust v njeno impozantno podzemlje to pot ni bilo časa. Naslednji postanek je bil pri bunkerju na Javorču, od koder smo se spustili v Gorenjo vas. Tu se je avtobus komaj pretaknil skozi množico avtomobilov; vse križem so jih parkirali farani, ki so bili prav tedaj pri nedeljski maši. Utrdboljubna druščina pa je nadaljevala romanje k svojim prav nič posvečenim ciljem. Naslednji je bil na bližnjih Hlavčih Njivah, kjer stoji tretja od najbolje ohranjenih in največjih slemenskih utrdb Rupnikove linije (prvi dve sta na Žirovskem vrhu, ena na prej omenjenem Golem vrhu, druga na Hrastovem griču). Vanjo se pride po dolgem hodniku, od katerega se odcepi še več stranskih hodnikov in galerij. Utrdba je vsa v hribu, iz zemlje gledata le dva velika vršna bojna bloka. Ko smo se vračali k vhodu, mi je mimo nog švignila ena silno hitra žival; posvetil sem za njo z baterijo in zdela se mi je kot velikanska podgana, letela je kot raketa, malo po hodniku, malo po odtočnem jašku sredi njega. Zunaj nam je domačinka povedala, da jo je videla tudi ona, ko je priletela iz podzemne galerije. Bila je – kuna. Današnja prebivalka utrdbe, ki smo jo zmotili v njenem podzemnem miru.

Sledeči postanek je bil v Žireh, v muzeju, katerega temeljita prenova se prav letos počasi zaključuje. V njem smo že junija lani odprli prvo od novih stalnih zbirk, imenovano kar: Pozdravljeni, ljubitelji utrdb! Kot nalašč za to vrsto gostov. Med njimi je bilo največ Angležev in Američanov, pa sem jim kar po angleško razložil nekaj reči. Drugo so si ogledali sami in videti so bili kar zadovoljni. Povabili so naju, naj greva z njimi še naprej – in sva šla. Čez grič v Spodnjo Idrijo, v znameniti Kendov dvorec, kjer smo dobili kosilo. To sicer ni bilo prav nič vojaško, ni bil ne srbski pasulj ne laška pašta – teh jedi so gotovo največ pojedli vojaki, ki so svoj rok preživeli v utrdbah na obeh straneh nekdanje rapalske meje. Za glavno jed so bili žlikrofi z »bakalco«. Jed, ki je nastala sredi rudarske revščine, danes je pa velika specialiteta v gostišču, ki je včlanjeno v svetovljansko verigo Relais & Chateaux (vrhunski hoteli v nekdanjih dvorcih in gradovih, tudi utrjenih). Sopotnikom sem razložil, da so žlikrofi testenina, podobna italijanskim raviolom, le da ima namesto mesnega krompirjevo polnilo. Bakalca pa je golažu podobna jed, koščki ovčjega mesa v omaki. Ovčetina in krompir namesto govedine in testa, a zelo okusno.

V nadaljevanju poti smo si ogledali še dve italijanski utrdbi iz obrambnega sistema Vallo Alpino (Alpski zid). Prvo že v Podroteji pori Idriji, ob sotočju Idrijce in Zale. Tu sta pravzaprav le dva večja bunkerja (eden ima jekleno mitralješko kupolo), iz katerih je bilo mogoče nadzorovati glavno cesto, ki vodi iz Idrije v Godovič; in še odcepa od nje, ki peljeta v Črni Vrh in Idrijsko Belo. Velika in prava pa je utrdba v Unški koliševki. To je cel labirint podzemnih galerij in hodnikov, ki so vodili do štirih nadzemnih bojnih blokov. Posadka te velike utrdbe naj bi štela 241 mož s štirimi častniki, oboroženi so bili z 22 mitraljezi, 13 puškomitraljezi, dvema topovoma in dvema minometoma. Utrdba je branila prehod iz Unca proti Postojni. Do nje se pride po gozdnih cestah iz obeh smeri, v bližini so tudi ruševine nekdaj imenitnega dvorca Haasberg, nedaleč je Ravbarjev stolp. Tega se spominjamo iz časov, ko smo se na morje vozili še po stari cesti čez Ravbarkomando. Unško koliševko pa pozna le malokdo, skrita je sredi visokih gozdov. To je bila nekoč podzemna jama, katere strop se je sesul in nastala je velika odkrita jama. Utrdba je skrita v skalnih stenah, ki jo obdajajo. V steni je več odprtin, tudi eden od vhodov, posebno imeniten je balkon sredi navpične stene, do katerega se pride le iz notranjosti po prezračevalnem jašku. Bojne bloke so naši po vojni razstrelili (le čemu?), podzemni del utrdbe je nedotaknjen in predstavlja izjemno skladje naravne in zgodovinske znamenitosti. Res impozantno!

Naslednji petih izletov, ki so se zvrstili od ponedeljka do petka, se nisem udeležil, verjamem pa, da so bili vsi po vrsti enkratni. Služilo jim je tudi vreme. Že v nedeljo me je Anglež, s katerim sva skupaj sedela v avtobusu, spraševal, ali so pri nas pogosti taki sončni dnevi in ali res ne bo nič deževalo?! Kako šele se je počutil v naslednjih dneh. V ponedeljek so se peljali do Palmanove, čez Hrušico, kjer ob stari rimski cesti še stoji trdnjava Ad Pirum (Pri hruški). Sodila je v rimski utrdbeni sistem Claustra Alpium Iuliarum. Ogledali so si stare utrdbe Gradišča (Gradisca) in Palmanove; ta je nastala kot mesto-trdnjava. In se ustavili v Sredipolju, ki so Italijani »sredi polja« postavili mesto mrtvih na soški fronti in ga na silo prekrstili v Redipuglia (beri: Redipulja). V torek so šli spet na Gorenjsko, naravnost do Korenskega sedla, nad katerim je avstrijska vojska v opuščenih utrjenih položajih, ki jih je v času »jugonevarnosti« zasedala, uredila zanimivi Bunkermuseum. Nazaj grede so se ustavili v Begunjah, na blejskem gradu, se čez Jelovico peljali na Sorško planino (italijanske utrdbe na bližnjem Lajnarju in Možicu) in si ogledali Škofjo Loko kot primer srednjeveškega utrjenega mesta z gradom. Nadvse zanimiv je moral biti sredin izlet v Pulo in okolico, kjer so ohranjene številne obmorske utrdbe iz beneških in predvsem avstrijskih časov, ko je bila v tem mestu glavna vojaška luka Avstro-Ogrske. Četrtek je bil dan za gradove v dolini Krke in v spodnjem Posavju: Turjak, Žužemberk, Soteska, Otočec, Gracarjev turn, Kostanjevica, Brežice, Pišece … In za petkov sklep še šesti itinerar: Ljubljana, Tarvisio (Trbiž), Chiusaforte (Beneške Kluže), Sella Nevea (Nevejski preval), Lago di Predil (Rabeljsko jezero), prelaz Predel (Passo Predil), Kluže, Lepena, Vršič, Kranjska Gora, Ljubljana. Mogočne utrdbe iz avstrijskih časov – Fort Hensel, Chiusaforte, baterija Predel (Batterie Predilssatel), trdnjava Predel (Sperre Predil), trdnjava Kluže (Flitscher Klause), Fort Herman – zgrajene v 18. in 19. stoletju proti Francozom in Italijanom. Nazadnje so svojemu namenu služile v letih soške fronte in videle »Čudež pri Kobaridu«, ko se združene nemške in avstrijske enote v operaciji Waffentreue (Zvestoba v orožju) prebile italijanske položaje in zadale Lahom tako hud poraz, da je v italijanščini beseda Caporetto (italijansko ime za Kobarid) še vedno v živi rabi kot sinonim za vsakršni polom.

Anton Marn, direktor »zavoda za intelektualne dejavnosti« Ad Pirum (www.adpirum.si), v okrilju katerega se je opisani utrdboslovni podvig pripravil in zgodil, mi je povedal, da jih prvi dež dosegel šele v petek v Klužah – in tako so se lahko Angleži prepričali, da tudi pri nas kdaj dežuje. Celotna operacija je bil pravzaprav letna ekskurzija mednarodnega utrdboslovnega združenja FSG (The Fortress Study Group), izvedena od 10. do 17. maja v Sloveniji in sosednjih deželah Furlaniji, Koroški in Istri. Da je bila temeljito pripravljena, dokazuje tudi lična dvojezična slovensko-angleška knjiga Utrdbe na Slovenskem (Slovenian Fortifications), s podnaslovom Vodnik po utrdbah v Sloveniji in bližnji okolici. Napisal jo je arhitekt Aleksander Jankovič Potočnik, prvak slovenskega utrdboslovja, ki ga poznamo že po temeljni knjigi Rupnikova linija in Alpski zid (izšla na Vrhniki, 2004). To je mož, ki je utrdboljub po srcu in utrdboslovec po znanju, avtor, ki je Slovencem in svetu na novo »odkril« naše utrdbe, zlasti tiste iz prejšnjega stoletja, ki smo jih zaradi hude skušnje obeh svetovnih vojn zavestno in podzavestno potiskali v pozabo. S pomočjo njegovega vodnika si lahko utrdbe iz majskih izletov ogleda tudi vsak sam. Poletni čas, ki je za to kot nalašč, je pred vrati in vabi v naravo in v njej skrito zgodovino – v skrivnostne utrdbe.