Dobre navade za zdravje (1)

Ko sem pred kratkim gledala male in velike tekače, ki so tekmovali na Zalem Logu, v vasici za sosednjim hribčkom, si nisem mogla kaj, da ne bi razmišljala o popotnici, ki jo s športom dajemo otrokom.

Če sta tekla oče in mama, je skoraj gotovo tekmoval tudi otrok. Spodbujali so drug drugega in bili videti povezani bolj kot vsi, ki so se tistega dopoldneva sprehajali v nakupovalnih centrih. Še mene so navdušili in tokrat zares upam, da ne samo do prvega dežja. Zdi se mi, da lahko človek največ da svojemu otroku, če mu pokaže, kako se živi. Ne da govori, kako se živi in kako bo nekega dne začel živeti in kako sedaj še ne more, ker nima časa, talenta ali osebnega trenerja. Gibanje je prav gotovo ena izmed pametnih in dolgoročnih naložb. Pri tem se sprašujem, ali nima otrok celo več od splošne rekreativne vadbe, s katero se ukvarja vsa družina, kot pa od nekega intenzivnega treniranja, ki je samo njegova naloga, ostala družina pa pasivno ali aktivno spremlja njegovo športno pot. Čeprav nisem športna strokovnjakinja, sem rajši zagovornica rekreacije za vso družino kot pa izbranega športa samo za enega člana družine. Vsaj tja do devetega leta je bolje, da otrok spozna čim več različnih športov in vzljubi gibanje na splošno. Saj vem, da ne smemo spregledati talentov, saj se moramo z njimi načrtno ukvarjati … Pa kljub temu ne pretiravajmo – otrok naj ima kljub svoji nadarjenosti vse otroštvo, ki mu pripada. Tja od devetega leta naprej pa tako in tako že ve, kaj mu ustreza. V vsem predšolskem in tudi v šolskem obdobju pa imamo starši vsekakor veliko vlogo, saj kažemo otrokom naš odnos do športa. Če smo bolj lene sorte, potem nam ustreza, da trenira samo otrok, mi pa smo njegovi navijači in šoferji. Če smo bolj aktivni, pa prevzamemo tudi bolj aktivno vlogo, kar budnemu otrokovemu očesu ne uide in mu pomeni več kot samo šport. Otroci imajo radi našo bližino – čim bolj aktivno seveda. Ne z rumenim tiskom v eni roki in z daljincem v drugi.