Ljubu Bizjaku v slovo

Na ljubljanskih Žalah so se od tebe poslovili tvoji domači in številni prijatelji. Ker se slovesa nisem mogla udeležiti sama, čutim potrebo, da se poslovim na ta način.

Dragi Ljubo, še osnovnošolec si imel rad gore, še ljubše pa ti je bilo smučanje in vse, kar je bilo s tem v zvezi. S tvojimi sošolci, prijatelji s Požarja, ste na robu Šmonove njive zgradili pravo malo skakalnico, kjer ste vadili prve skoke. Startali ste na Žnidarjevem Podlesu, peljali čez Maksovo njivo, mimo Šmonovega stoga in preko skakalnice na robu pristali na Dalencavmo polju. Imam sliko, na katero te je ujel fotograf, kako pogumno jadraš po zraku. Tu na robu ste imeli mir, ker so ves ostali Podles vsako zimsko sezono zasedli Hrvati, ki so vadili začetne korake na Čičnjekovem, Dalencavem in Škrfcavem polju, kasneje po kucljih z vrha Podlesa, preden so se spustili z Ušc, Bukovnika, Brsnine in Ruta. Zaradi začetnih korakov v Smerinju so ta del poimenovali »Trotelvize«, travnik norcev.

 

Ko si odrasel in bil že v šoli v Ljubljani, si se ob koncih tednov in med počitnicami rad vračal domov. Vedno si nekaj načrtoval in tako si dal prvo pobudo za vlečnico na Podlesu. S prijatelji, ki so bili za smučanje prav tako navdušeni kot ti, ste si toliko časa prizadevali, da ste žičnico zgradili in postavili prvo osnovo za vse, kar se je zgodilo do današnjih dni. Ker si bil zelo dober smučar, si seveda menjal vezi, ko so nove prišle na trg. Stare, ki smo jim po domače rekli 'pindenze', si podaril meni. Zaradi bolj skromnega znanja sem jih s pridom uporabljala vse do konca mojega smučanja. Imel si pa še krog prijateljev in prijateljic, s katerimi ste hodili v hribe. Čeprav sem bila šest let starejša od tebe in osem od tvoje sestre Milenke, ste me pogosto vabili s seboj.

 

Lepega dne nas je presenetila okupacija. Tvojega atka Petkota in gospoda Florjančiča so Nemci že na začetku zaprli v Celovec. Kmalu so prišli po družine. V naglici sem vam pomagala zbrati najnujnejše. Tvoj stari oče, moj stric, je šel s svojo sestro Lenko na Bled. Tam je bil v službi najmlajši član Kaltenekarjeve razvejane družine z Dunaja, po imenu Oskar. Njegova rodbina je še za časa turizma dr. Josipa Tičarja hodila leto za letom letovat v Kranjsko Goro. S seboj so pripeljali tudi svojo služinčad. Glavnina s kuhinjo je ložirala pri Žnidarju; kuharici Justini se je Kranjska Gora tako priljubila, da se je poročila z vdovcem Lavtižarjem (Žnidarjem). Gospod Oskar je posredoval pri Nemcih in kmalu ste se vrnili domov. Zvedeli smo, da je nato zaprosil za premestitev na Dunaj, ker ni mogel gledati, kako delajo z ljudmi v deželi, ki je njegovi družini vrsto let nudila gostoljubje. Dve samski ostareli teti pa sta še dolgo hodili letovat v Rateče. Stanovali sta pri Šumarju, klicali pa so ju Kaltenekarjeve frajle.

 

Skupaj smo preživeli okupacijo in nastopila je svoboda. A zaradi preveč zagretih posameznikov je tudi ta imela svoje sence. Mi, ki smo bili mladi, smo se bolj malo menili za to. Skrivaj smo pripravili Miklavža z vsem spremstvom, hodili po vasi in razveselili otroke in stare mamce. Že proti koncu obiska po hišah je prišel Vandotov Joža ves zadihan: »Miklavž, miličniki te iščejo! Vprašali so me, če sem kaj Miklavža videl. Rekel sem, da sem te srečal na Kaširjavemu mostu in si nekje na spodnjem koncu.« Zvesti možje postave so se pognali na lov, Miklavž pa se je umaknil na varno in nihče ni vedel, od kod je prišel in kam odšel.

 

Končal si študij, dobil službo in se poročil. Preživel si več srečnih let v krogu družine. Vendar si prezgodaj izgubil ženo Vlasto in prezgodaj resno obolel. Dotrpel si in odšel počivat. Buhloni za vso dobroto, ki si jo izkazoval meni in vsem, ki si jih srečal v svojem življenju. Želim ti miren počitek v Bogu.

 

Marica Globočnik