Kljub vsemu je ostala živa

Miheli je rotvajler Ronn razmrcvaril življenje

Mihela se spominja, da so bila to tudi leta, ko so se veliko selili. Vsakič, ko je v bolnišnici dobila »dopust«, so jo odpeljali drugam. Kot da bi mama in očim imela slabo vest pred Wando, ki je bila živa priča tistega strašnega dogodka. Vseeno je ostajala z Mihelo v stikih, kljub bolezni (imela je eno težjih oblik sladkorne bolezni) jo je obiskovala, kadar jo je le mogla. Otrok se ji je smilil, saj se ji je zdelo, da je le malo preveč osamljena. Na desni strani čeljusti je dobila vsadke, na katere so ji čez čas pritrdili zobe, nasploh so se kirurgi trudili, da bi ji usposobili vsaj usta.

»Še zmeraj sem imela hude nočne in dnevne more, če sem videla psa skozi okno, sem dobila napade, podobne božjastnim. K meni je tako začela prihajati psihologinja, svoje strahove sem potem prelivala v barve in na papir. Nekoč so pripeljali fanta, ki mu je karbid razmesaril roko. Po narodnosti je bil Srb in verjetno je začutil, da sva si sorodni duši, saj je, potem ko se je malo opomogel, rad prihajal k meni. Čeprav sem bila še otrok, sem poznala na desetine drobnih skrivnosti medicinskih sester in zdravnikov. Vedela sem, kdo izmed njih v nočnem dežurstvu občasno izgine v sobico za počitek, vedela sem, kdaj so se skrite ljubezni skrhale in razdrle …

Kadarkoli je poskušala iti v normalno šolo, so jo sošolci hitro začeli zbadati in se norčevati. Naslednji dan je nihče več ni spravil tja. Na srečo so se kmalu odselili drugam, toda zgodba se je ponovila. »Mama in Fern sta se začela tudi prepirati. Njemu so posli polzeli iz rok, pa še tožbo s policistom, ki mu je ranil Ronna, je izgubil, kar je pomenilo, da so ga stroški tožbe krepko udarili po žepu. Fern je, s še dvema novima rotvajlerjema, tako večino časa preživljal v stanovanju, ki ga je podedoval po starših. K nama, z mamo, pa so začeli prihajati čudni moški, in vsak izmed njih je takrat, ko me je zagledal, planil pokonci, kot bi videl kačo. Nekateri so bili celo tako brezobzirni, da so nama dali glasno vedeti, da odhajajo zaradi mojega zmaličenega videza.«

Vse to in še številni drugi drobni trenutki so Mihelo naredili trmasto. A tudi vztrajno. Nemški sistem šolanja je v primerih, kot je bil njen, dopuščal, da se šola doma. Pred komisijo je delala le izpite. Zaključila je srednjo šolo in potem tudi študij na univerzi, povsod z odliko. Specializirala se je za prevajalstvo, dela ima dovolj, s svojo osebno podobo pa ob tem ne moti onih, tam na ulici, ki se imajo za lepe in popolne.

Pred približno sedmimi leti se je odločila, da bo ustanovila društvo, v katerem se bodo zbirali njej podobni. O svoji nameri je spregovorila javno, a je, žal, doživela ravno nasproten odziv, kot je upala. »Očitno je bilo, da je Gospod Pes postal vsemogočen. Nihče ni verjel, da nisem bila sama kriva. Razumele so me edino žrtve«… V nemški deželi, kjer je takrat bivala, je želela doseči, da bi krvoločne pasme imele nekakšen orožni list. Roko na srce: bolj kot kakšen rotvajler se ji zdi nevaren njegov lastnik. Eden njenih hendikepiranih znancev je naredil celo raziskavo o lastnostih psihološkega profila tovrstnih lastnikov psov.

»Še zmeraj pa ostajam borka za pravice tistih, ki nevarnih psov ne želijo imeti v bivalnih naseljih. Čeprav mi pasji lobiji občasno grozijo celo s smrtjo. Nekoč, upam, bom dovolj glasna, da me bodo slišali tudi gluhi,« je na koncu, med drugim, še dodala Mihela.