Veliki kamniti ljudje

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Humor / nedelja, 1. junij 2008 / 06:00

Angleško ali nemško? Ne. Rusko? To pa ja.

Saaspils. Mesto kakih 20 kilometrov vzhodno iz Rige. Kar nekaj časa iščemo in sprašujemo po nekakšnem spominskem parku, povezanim z 2. svetovno vojno, ki smo ga zasledili v enem od vodnikov po vzhodnoevropskih državah. Pritegnila nas je predvsem fotografija z enormno velikimi kipi. Videti so bili veličastni. A niti pol toliko, kot smo se jim potem lahko čudili. Večmetrske betonske kompozicije, človeški torzi, ki predstavljajo ljudsko vztrajnost, vzdržljivost. Spominski park je namreč zgrajen na območju, kjer je bilo med 2. svetovno vojno nekaj časa prehodno taborišče. Nekakšen zbirni center, od koder so ljudi vseh generacij pošiljali naprej, za mnoge na pot brez vrnitve. V delu, kjer je takrat stala tako imenovana »otroška baraka«, je na majhnem zidu polno malih igračk, od plišastih živalic, do avtomobilčkov in plastičnih pajackov. Hmmm, sem in tja tudi kakšna miniatura vojaškega helikopterja ali tanka. Ko smo odhajali proti parkirišču, smo videli družini z majhnimi otroki, ki so v rokah nosili male plišaste medvedke …

Kraj Sigulda in grad Turiada. Ruševino so uspeli tako rekoč na novo zgraditi. Stolp, muzejska zbirka in simpatična gospa, ki dovoli, da sedemo na stol, na katerem je nekoč sedel škof iz Rige, ki je tam sprejemal v avdienco. Vpraša: »Engliš?«. Rečemo ja, nakar ona začne na veliko z nami klepetat po latvijsko. Pa smo se razumeli, kajne? V kraju Cesis se še zadnjič sprehodimo v Latviji. Na vrtu nekega muzeja opazim kip Lenina, ki podrt leži ob zidu. Želimo ga pogledat, samo Lenina, za muzej ni bilo časa, a nas upokojenka na blagajni ne spusti zastonj mimo, kaj šele, da bi govorila angleško ali nemško. Ah, ko bi na takih mestih delali ljudje, ki bi znali odgovoriti tudi tujim turistom …