Mars je slovenski

V nedeljo ponoči je na Marsu pristalo ameriško vesoljsko plovilo Phoenix. Na Nasi niso vedeli za slepa potnika, Lojzeta iz Gorij in Jankota iz Preddvora, ki sta se nam z rdečega planeta že javila.

Američanom se je močno dvignil ponos, ko so z vesoljskega plovila Phoenix, ki ga je njihova vesoljska agencija Nasa lani poleti poslala na Mars, začele prihajati prve fotografije s površja planeta. Takih menda svet še ni videl. Hkrati pa smo v redakciji Velikega brata prejeli SMS sporočilo.

Ejga, midva sva zdej na Marsu …

In v nadaljevanju: »Jest, Lojze, pa Jankota mam s sabo. Če 'čte kaj z Marsa zvedet, poklič'te nazaj na mobi.« Seveda smo takoj poklicali nazaj. Res da je cena klica na druge planete precej zasoljena, menda največ računajo izvozni signal iz orbite in uvoznega v drugo orbito. Menda so že našli nišo skozi ozonsko luknjo, skozi katero bi bil impulz za mobilni telefon dosti cenejši. Ampak to je že druga zgodba. Seveda smo v bratski redakciji takoj zagrabili zadevo, saj se ne zgodi vsak dan, da bi nas kdo poklical z Marsa.

»Halo, halo … Mars, se slišimo?

»Ja. A je bratska tam? Lojze tle.«

»Mali brat. Ste res na Marsu?«

»Kokr s'm dovg pa širok. Ja, zdej že b'l k't dovg ratujem širok.«

»A lahko po SMS pošljete kakšno fotografijo?« sem, kot vsak odličen novinar, preverjal resničnost Lojzetovega govorjenja.

»Čak, bom prekinu, da pošlem fotko, pa pol poklič nazaj.«

Medtem ko se onadva na Marsu slikata in Lojze pošilja SMS na Zemljo, sem razmišljal predvsem, kako sta se klena Gorenjca znašla na Marsu. Sta se skrila na plovilo? Kam sta se skrila? Kako se imata trenutno? Sta že koga srečala tam gor. In predvsem ali je zemlja že kaj podeljena tam gor? V tistem trenutku pride večpredstavnostno sporočilo s fotografijo. Z nje se smehlja Janko v položaju, kot bi bil na avto štopu. Zadaj in vse naokrog pa precej pusta pokrajina. Nikjer nobenega. Mogoče sta pa res na Marsu? Pokličem nazaj.

»Alo, a je Lojze?«

»Lojze, ja kdo pa drug? Tle na Marsu ne zgleda, da bi še kdo z mobitelam okrog strašil. He, he … presenečen, a ne. A zdaj videš, da sva z Jankotam na Marsu.«

Lahko sta tudi tamle pri Naklem v gramozni jami, si mislim, a vseeno nadaljujem. »Ja, kako sta pa gor pršla? Sta se skrila na plovilo? Kolikor vem, je to težko komaj 350 kilogramov, pol pa še vidva gor …«

»Saj plovilo brez naju tehta 160 kilogramov manj. Nič, skrila sva se takoj za vrata v eno večjo skrinjo. Ah, Janko tle mi prav, naj nikar ne lažem, da sva se skrila, ampak naj po resnici povem.«

»A je resnica drugačna?«

»Ja. Saj mi je nerodno, ampak se zgodi. Z Jankotam sva ga v petek pila in sva bla nabasana k' mambe. In sva zalegla v tole vesoljsko plovilo. Ko sem se naslednji dan ob devetih zjutraj zbudu, sem bil visoko nekje v zraku, Janko zraven mene pa tut … Sem zrukal Jankota in sam' reku, zdej sva ga pa naje…ala Janko. Nekam deleč se peleva.«

Najprej slovenska ograja

Seveda me je za vas, drage bralke in bralci, zanimalo, kaj za vraga bosta klena Gorenjca počela tam gor na Marsu. Konec koncev, Američani se že grebejo za nova ozemlja, naš ubogi planet Zemlja je že zasičen, zemljišča so draga, delovna sila predraga … Saj veste, na Marsu je še vse zastonj, ako bi našli še kakšne poceni marsovčke, bi pa lahko zagnali proizvodnjo pancerjev ali smuči. Ceno bi lahko znižali na minimum, predstavljajte si tekmovalne pancerje za 8 evrov, kakšen »pro race« model smuči bi dobili že za 12 evrov in pol.

»Lojze, a sta si z Jankotom že kaj ogledala okolico? Sta postavila že kakšen mejnik?«

»Ejga, tapru je treba mal zadihat. Na vem, a je tle tko čuden zrak, a sem še mal zadet od včeraj. Tud Janko je ves čuden. Tak zelen. Ja sva že mal pošnofala tle okrog tele vesoljske ladje, s katero sva prišla … Pa je vse golo in boso …«

»Bosta kaj zakoličila teren? Da takoj damo predlog za vpis v zemljiško knjigo.«

»Bova, seveda bova. Janko že išče kakšen primeren material za ograjo.«

»Ograjo? A nimata kakšne slovenske zastavice?«

»Ne. A misleš, da jo skoz sabo nos'm? Sej če bova postavla ograjo, bo cel svet vedu, da so to lahko samo Slovenci. Saj veš, najprej je potrebno ograjo naredit, da se ve, kva je moje, kva je pa tvoje.«

»Pa vi Lojze, boste tudi kako zaznamoval svojo prisotnost na Marsu?«

»Sem jo že. Scat sem šu, pa mi je vse nazaj na hlače nesl'. S sabo mam pa slučajno tudi eno sadiko od preddvorske hruške. Bom posadu.«

»Vodo imata?«

»Kva vodo, zdele b' raj k'šn pir spil. Nekaj šumi … šum, šum, šum.«»Bova nehala, še kakšno fotografijo pošljita?«

»Ni problem, bova poslala, saj jih NASI tudi midva pošiljava. Uni mislijo, da to dela tale vesoljska mašina, pa sploh ni res. To vse midva slikava na digitalca, pol pa pošiljava po pošt, priporočeno. Janko prav, če lahko še pozdrav.«

»Lahko.«

»Živjo. Janko tle. Puzdravlam vse, k' me puznate, še posebej pa Ludvika, Joža, pa našo Mari doma. Pa utroke pozdrav Mari, a j' prov. Pridem enkrat do novga leta.«