Blišč in beda Slovenskih železnic
"Lokalni potniški vlak z Jesenic, ki nadaljuje vožnjo v Škofjo Loko in Ljubljano, bo prispel s štiridesetminutno zamudo," vam zalepljeni glas z dodelanim akcentom oznani navsezgodaj zjutraj, ko tam doli v Dolini smrti, kjer je kranjski kolodvor, čakate, ekološko ozaveščeni in racionalni, da se po železni cesti odpeljete na faks ali v službo.
Slovenske železnice, inštitucija, na kateri sloni sistem javnega prevoza, je tista, ki povezuje odročne kraje s prestolnico in dan današnji z zgodovino dvajsetega stoletja. Za prvo poskrbi z zadnjim jutranjim vlakom ob osem petnajst in naslednjim »že« ob enajst oseminštirideset. Obstajata pa natanko dva načina prevoza – na enega potnika šest sedežev ali na en sedež šest potnikov.
Kot drugo pa se ponaša z laskavim naslovom »Hčerinsko podjetje Tehniškega muzeja Bistra«, saj hrani in s pridom uporablja rdeče-rumene »gomoljke«, ki vedno znova sprožijo nostalgije. Determinirajo jih ogabna stranišča, razcapani in prašni sedeži ter zavese, sunki ali tresenje različnih stopenj in nekontrolirano ogrevanje, ki v ledenih zimskih dneh bodisi ne deluje bodisi doseže zavidljivih štirideset stopinj. Na nezaščitenih grelcih pod sedeži se radi stalijo podplati čevljev, vsega naveličanim potnikom pa se še vedno ni posvetilo, da bi si od Ljubljane do Škofje Loke lahko ocvrli jajca ali skuhali čaj.
Kje so vsi dobri, prisrčni, ljubeznivi, nasmejani, ustrežljivi in pismeni Slovenci? Delajo pri Slovenskih železnicah. Če to niso zdolgočaseni gospodje (»Na novo, prosim«), so vsaj njihove strokovne kolegice, ki prodajajo vozovnice. Takoj za ljubeznivim pozdravom (»A?«; didaskalije: rahlo privzdigne levo obrv) boste opsovani, da se mesečne vozovnice ne kupuje takole zjutraj. Še večje ogorčenje boste povzročili, če se boste pojavili pred avtoriteto za okencem s sliko, ki ste jo vzeli s stare vozovnice (čeprav je intaktna, očitno lobirajo za fotografe …): »Nov dokument, nova slika. A na razumeš slovensk?« Z opazko »Verjetno bolje kot vi…« sem popolnoma zgarani in zlovoljni kreaturi, s katero sva bojda krave skupaj pasla, prizanesel.
Kot dobrodelna in razumevajoča firma nudijo naše SŽ ugodnosti za mlade, študente ter seniorje (prisrčen evfemizem). Če pa si trgajo od ust tu, vam z veseljem zaračunajo dvojno, kadar priletite naravnost na vlak brez vozovnice, ker ste morda obupali zaradi vrste, ki jo je počasi in premišljeno obdelovala strokovnjakinja za enim samim okencem. Tedaj ne poskušajte goljufati sprevodnika, da ste se vkrcali šele kasneje, ker vas bo lucidni um še isti trenutek postavil na trdna tla: »Reteče še nije bílo.«
V Ljubljani se gradi (torej: dva malicata, dva se vozita z bagrom, štirje kadijo, eden premišljuje, a se utrudi, zadnji – naivnež – pa rije po malem sem ter tja) gromozanski kompleks železniške postaje, ki bo premogel tako rekoč vse: hotel, bari, hipermarketi, javna hiša, Guccijev butik etc. Nekoč, pravijo, bo zraslo to čudo, brezdomce ter pijance bodo pospravili z marmornatega perona in se bo širil glas o blišču Slovenskih železnic. Zaenkrat namreč lahko govorimo le o bedi.