Moj prvi ples

Ura na računalniku kaže 22.42. Na mizi so plišasti medvedki. Na postelji prav tako. Na okenski polici je v kozarcu vode roža, ki ima dva oranžna cveta. Še vedno je zavita v prozorno darilno folijo, ker mi je tako všeč. Zraven je časopis projekta Svetovalnica za motnje hranjenja Muza, ki sem ga danes le prelistala. Verjetno ga bom jutri bolj podrobno pregledala. Kaj vem, odvisno od volje. Na nočni omarici so kozmetična torbica, glavnik, kriminalni romani in banana. Vem, da je mami pričakovala, da jo bom pojedla. Danes mi je prinesla veliko škatlo, v kateri so moje spominske knjige, dnevniki, stara pisma in fotografije izpred nekaj let, ko mi ni toliko pomenilo, kako izgledam.

Malce me zebe, čeprav sem oblečena v pižamo in svetlo zelen kopalni plašč. Skušam se pogreti s toplim čajem, ki mi ga je prinesla medicinska sestra. Vedno ga pijem brez sladkorja, ker mi je drugače slabo. Pravijo, da je to stvar navade. Mogoče.

Živčno brskam po dnevniku s številko ena. Ima zapackane platnice, ker je že star. Zakaj me zanima, kaj se je dogajalo pred šestimi leti? Dvanajstletna punca mi zdaj pravi, da ji je najin pogovor pomagal. Upam, da sem se v tem tednu v bolnišnici premaknila za pol koraka naprej, pa čeprav le s filozofskimi nasveti pubertetnici, ki obožuje revijo Cosmopolitan in sladkarije. Dnevnik s številko tri je lepši, saj je nov. V njem so zapisi dogodkov, ki se jih še dobro spominjam. Saj niso tako pomembni. Ali pač? Vse to je del mene. Seveda! Tudi tisti aprilski torek, ko sem bila tako utrujena, da nisem mogla vstati. Tudi jutranje tuširanje s toplo in vročo vodo, samo zato, da se pogrejem. Kako sem lahko to dopustila? Res ne vem. Pogledam skozi okno. Luči se prižigajo in ugašajo. Zvezd ne vidim, ker je oblačno. Nisem še zaspana, čeprav je že pozno. Sedem na rob postelje. Dnevnik s številko ena je še vedno odprt ... leto 2002. Kaj je bilo takrat tako drugače?

V veliki škatli pred mano so pisma, ki jih nisem nikoli odposlala. Pred leti, ko še ni bilo elektronske pošte, sem rada pisala pisemca. Pa ne fantu, ampak sestrični. Iz zvezanega zavitka vzamem prvo ovojnico, ki ima rumenkaste lise in modre madeže – verjetno od nalivnika. S papirjem rožnate barve se sprehajam po sobi, ker sem nervozna.

Draga Ines!

S prekrižanimi nogami sedim na klopci in gledam rahlo valovanje morja. Večer je že, na kolenih imam mapo s trdimi platnicami, v kateri so rožnati in še nepopisani listi. To je bil najin pakt, jaz tebi pošiljam rožnata pisma, ti pa meni rdeča. OK, priznam, res sem čudna, ker obožujem rdečo barvo in se vedno mučim, da bi razbrala, kaj si mi napisala. Ampak na koncu se vedno glasno nasmejem, ker vem, da mi je spet uspelo prebrati, da si bila na sadni kupi s smetano z novim temnolasim fantom. Punca, punca, ti si pa privoščiš.

Včeraj sem se zbudila že ob sedmih in odhitela v pekarno, kjer sem si kupila slastne borovničeve in jabolčne zavitke, vroče rogljičke, polnjene s sirom, ki sem jih pojedla na poti na plažo. Zraven sem nosila še svojo torbo, v kateri so bile brisače, rezervne kopalke in dve majici s kratkimi rokavi. Pozabila sem križanko in zaščitno kremo za sončenje. Res krasno! Na plaži so tako zgodaj le starejši ljudje, ki so toliko ozaveščeni, da vedo, da se je treba popoldanskim sončnim žarkom izogibati. Jutranje plavanje je krasno. Legla sem na veliko brisačo, kapljice vode so se na mojem telesu sušile in zaspala sem. Oh! Kar naenkrat pa sem doživela šok! Neverjetno, kako si sploh lahko to kdorkoli drzne. Pa to je noro! Takoj sem bila na nogah. Ej, punca, res imam dobre reflekse. Nekdo je skočil s kamnitega betona v morje in me pošprical. Mislim, halo. Opala.

Ines, še zdaj mi je nerodno. V vodo je skočil krasen fant s svetlimi lasmi in modrimi očmi. Star je trinajst let, le eno leto je starejši od mene. Rekel je, da sem mu všeč in da me že nekaj dni skrivaj opazuje. To je bil edini način, da je upal do mene, ampak jaz se s tem nisem strinjala. Saj bi me lahko povabil na pomarančni sok že prej. OK, pustimo to pri miru, nima smisla razmišljati o tem. Ines, prosim, sedi na svoj udobni naslonjač in globoko dihaj. Kar ti bom povedala, ni od muh. Torej ... Povabil me je na rojstnodnevno zabavo svojega prijatelja. Spet sem doživela šok, še posebej ker me je ob povabilu pogledal v oči in mi pokazal svoje bleščeče bele zobe. O, moj bog! Potim se od grozne vročine, čeprav leživa na plaži v senci pod velikim drevesom. Počutim se, kot da sem iz kristalnega sladkorja in se bom zdaj zdaj raztopila. Globoko dihaj! Ah, Ines, jaz moram globoko dihati, ne ti. Žur naj bi se odvijal v njegovi počitniški hiši ob morju. Seveda sem na zabavo prišla, draga moja. In to oblečena v top, ki sem ga popoldne kupila v modnem butiku, in v tesne svetlejše kavbojke. Svoje dolge lase sem spustila, tako da so mi kodri padali na ramena. Z blazinico sem rahlo napudrala nos in brado, lica pa z nežnim rdečilom. Imam zagorelo polt, zato še posebej dobro izgledam. Samozavestno sem se odpravila proti mostu, kjer naj bi se dobila. Čakal me je. Ko me je zagledal, mi je spet pokazal svoje bleščeče zobe in kolena so se mi zatresla, v grlu sem začutila cmok, spet mi je bilo grozno vroče, čeprav je bil večer. Zaslišala sem vesele krike mladih in glasbo. Na terasi so plesali in se zabavali. Po požirku vode z okusom, ki mi jo je prinesel prijetni svetlolasec, sem se sprostila. Med pogovorom sva ugotovila, da obožujeva rižev napitek. Sva se pa našla, a? Kar naenkrat se mi je približal in si ovil moj kodrast pramen las okoli prsta. Ta se pa rad igra z mojimi lasmi. Nato mi je iz rok vzel mrzlo vodo. Ines, ti rečem, še hujša panika kot prej, saj me je le še voda nekoliko hladila, kaj bo pa sedaj? Fant, pa zakaj hočeš mojo vodo, ali nimaš svoje zadosti? Kako je čudaški, položil jo je na mizo v bližini, na kateri je bilo ogromno pijač z mehurčki, čipsa, peciva in raznobarvnih bonbonov. Ali res ne ve, da mi je strašansko vroče? Približal se mi je in me objel. Igrala je nežna glasba, balada, ki je do takrat še nisem slišala. Vodil me je v pravem ritmu, prepustila sem se njegovim korakom in njegovim rokam, ki so se oklenile mojega pasu. Bila sem kot začarana. Razmišljala sem o tem, da je to moj prvi ples s fantom, zaradi katerega čutim v trebuhu metuljčke in zaradi katerega mi je vroče, ampak zdaj vem, da nisem sladkorna kocka in se ne bom stopila ...

Glasno branje me je vedno sproščalo. Nisem se zavedela svojega odseva pred oknom. Smejem se, prav zares. Čudim se le temu, da pisma nisem nikdar odposlala. Vem, da manjka še četrti list popisanega rožnatega papirja, ampak v zavitku ga ni. Škoda. To so bili krasni trenutki. Prvi ples je nekaj fantastičnega, ker šele takrat dojameš, da znaš plesati in sploh ni treba misliti na korake, ampak je vse čisto spontano. Ne spominjam se več, kako se je končalo s svetlolascem. Saj ni pomembno, bistveno je, da sem se z njegovo pomočjo nasmehnila.

Ležim na postelji in gledam v temo, v strop, ne vem kam, ker sem luč že ugasnila in nič ne vidim. Slišim le globoko dihanje svoje sosede. Imam zamisel. Zjutraj bom telefonirala mami, naj mi kupi znamko. Pismo bom poslala prijateljici, ki ji je bilo namenjeno. Četudi manjka četrta stran in nima zaključka. Saj ga tudi tale zgodba nima. Mogoče ga bo nekoč imela. Ne vem še ...