Zdaj gre zares

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Torek, 19. junija

Predsednik države govori zbrano, umirjeno, prepričljivo. Nič pomembnega ni ostalo nepovedano. Po eni uri se poslovim. Janez Drnovšek mi obljubi, da bo, ko bom na kemoterapiji, v mislih z menoj, da mi bo pošiljal pozitivno energijo. »Iskrena hvala, gospod predsednik. Iskrena hvala za vaš čas, energijo, pozitivne misli in dobre želje. Tudi jaz vam želim vse najboljše. Na svidenje.« In že sem na ulici.

Odgovora na vprašanje, zakaj prav Janez Drnovšek, zakaj ne, recimo, Lojze Peterle, ne vem. Sem dobila, kar sem pričakovala? Ne vem. Ker ne vem niti tega, kaj sem pričakovala. Sem iskala tolažbo? In to kar pri samem predsedniku države? Bog ne daj. Sem zmedena? Nikakor ne. Sem srečna? Ja. Zelo sem srečna. In zelo, zelo mirna. In zelo prepričana, da je pred mano še veliko let, veliko lepega in srečnega življenja. Oh, kako lepo je živeti.

Misli mi pretrga daljna znanka, ki jo srečam na poti domov. »O joj, Marjeta, a je res, kar slišim, imaš res raka na pljučih, kako se počutiš, kaj pravijo zdravniki, zgledaš pa dobro veš, ampak nič se ne boj, boš videla, da bo še vse dobro« in bla bla bla, dokler ne prideva do vhoda v blok, v katerem živim. Predrznost pa taka. Od kod neki si jemlje pravico, da me obmetava s floskulami. Stavim, da me je ženšče že pokopalo. Če ne bi bila fina, govorim o sebi, da ne bo pomote, bi ji morda celo eno primazala. Sicer pa, kaj me briga in se od znanke kolikor toliko prijazno, vsekakor pa manj, kot si zasluži, poslovim. Medtem mi na misel pride tale modrost Louise L. Hay: »Na planetu je vsega v izobilju. Zavest nam daje pravico do vsega dobrega. V zavesti se vedno trudimo, da bi oplemenitili vse, kar mislimo, govorimo in počnemo. Ko povsem jasno uvidimo, da resničnost ustvarjamo s svojimi mislimi, jo začnemo uporabljati kot mehanizem povratne zveze, ki nam sporoča, katera je naslednja sprememba, ki jo moramo udejanjiti.« Kar se mene in mojega notranjega bivanja tiče, moram začeti razmišljati o večji sprejemljivosti drugačnega od mene, od mojega načina razmišljanja in sprejemanja okolja.

Končno se je začelo. Premagovanje moje življenjske preizkušnje, namreč. Sedim v ordinaciji dr. Petra Papuge in se v mislih pripravljam na svojo prvo akupunkturo, s katero me bo doktor uradne medicine in strokovnjak s področja kitajske medicine pripravil na kemoterapijo. Dr. Petar Papuga: »Temeljno vodilo pri pripravi za kemoterapijo je uravnovešanje vegetativnega živčnega sistema. Na tem sloni odzivnost telesa na stresne dražljaje, med katere sodi tudi kemoterapija. Temu najhitreje prispeva kombinacija vaj, diete in spodbujanja tako imenovanih energijskih tokov zunaj in znotraj telesa. Izbira točk sloni na občutljivosti le-teh za pritisk ali masažo. Pri vsaki vnovični terapiji je treba slediti občutljivim točkam in na temelju pulza, videza jezika ter splošnih znamenj o delovanju telesa; prebava, potenje, uriniranje, spanje in apetit.« (Se nadaljuje.)