Sredica

Prejšnji teden se spet nismo videli. Razlog je že znan - dež.

Naj ne preklinjam takole javno, ker veste, kaj si mislim ob torkovih deževjih. Za danes je napoved prekrasna in le upam, da se niso zopet zmotili. Danes bo za povsem kratek dres in sončna očala s temnimi stekli. Bo ena lepših tur.

V prejšnji številki sem začel »predavati« o vožnji v večji skupini, kar je zelo pomembno za vse, ki ste se nam ali se nam še boste pridružili. Pomembno je tudi za tiste, ki se udeležujejo množičnih kolesarskih prireditev, kot so maratoni na primer. Kmalu bo maraton Kranj–Jezersko in kmalu bo tudi Franja, zato moramo biti pripravljeni in poučeni. Začel sem z razlaganjem, zakaj je dobro, da že pred štartom vemo, kam se bomo peljali, in razložil sem, kakšno funkcijo ima vodilni par, danes pa pride na vrsto »sredica«. No, prej še nekaj o nevarnostih, s katerimi se srečujemo na cesti. Torej predstavljamo si večjo skupino kolesarjev, ki se vozijo po parih drug zraven drugega. Seveda se bomo tako vozili samo na neprometnih cestah. Na tistih z zelo gostim prometom se bomo držali zakona in vozili drug za drugim.

Če je ovira nekje na sredini voznega pasu, jo bosta oba kolesarja seveda nekaj metrov prej obšla in druge opozorila s kretnjo roke. To storita tako, da levi vodilni kolesar v paru obide oviro z leve strani, desni vodilni kolesar pa z desne. Hkrati seveda uporabi kazalec na roki, s katerim s katerim pokaže na oviro. Prav tako obidejo oviro tudi vsi za njima. Ni nujno, da to storita oba kolesarja v paru, nujno pa da eden. Nikoli ne smemo pozabiti, da moramo to storiti pravočasno, takrat, ko vemo, da bodo vsi videli ali slišali opozorilni znak, in vedno moramo upoštevati, da nas ravno pravočasno opozorilo lahko reši nesreče. To je treba upoštevati pri prav vseh spremembah, ki jih bo deležna skupina. Pravočasno moramo opozoriti na križišča, na semaforje, na spremembe smeri, na prehitevanje počasnejših kolesarjev ali pešcev ... skratka vodilni par mora imeti vseskozi oči na pecljih, saj je od njiju največ odvisna varna vožnja celotne skupine. Ne pozabimo, da je pri manjših hitrostih vse to lažje izvedljivo kot pri večjih. Seveda se ne smemo prepustiti samo vodilnemu paru, misleč, da oni mislijo namesto nas, ki smo za njimi. Vsak kolesar v skupini mora vedno točno videti in vedeti, kaj se dogaja nekaj metrov pred njim in nekaj metrov za njim.

V sredici so vsi kolesarji med vodilnim parom in repom, zadnjim parom skupine. Če sta vodilni par oči in glava cele skupine, ne pomeni, da tisti vmes lahko gledajo samo v tla ali brezskrbno opazujejo naravo, skozi katero se peljejo. Kje pa! Jasno nam je, da sredica najbolj uživa v zavetrju, vendar imajo tudi nekaj zelo pomembnih funkcij. Sredica je najpomembnejša zaradi prenosa informacij, ki jih dobi iz »kabine« skupine. Prenaša ustne informacije kot tudi opozorilne znake z rokami. Pozorna mora biti na prav vsako informacijo, ki jo dobi od spredaj, in odgovorna je, da tisti zadaj dobijo informacijo pravočasno. Pri vožnji v zavetrju vsak teži k čim bližji vožnji za kolesarjem pred sabo. Če nismo še vešči vožnje v skupini, tukaj nastopi največji problem. V sredici se pokaže izkušenost kolesarjev. Nevešči kolesarji se bodo bali približati kolesarju pred sabo in bo nastal prevelik razmak. Prevelik razmak pomeni več kot en meter. Zelo izkušeni se peljejo v razmaku nekaj centimetrov, ampak pustimo zdaj izkušene. Mi moramo biti pozorni, da ne zaostajamo več kot meter. Postopoma se bomo približali kolesarju pred sabo na nekaj centimetrov in s tem še bolj uživali zavetrje. Če bomo zaostajali več kot meter, se bo skupina prej ali slej raztrgala. Najprej vam bo sosed v paru ušel naprej in ne bosta v isti liniji, potem boste ugotovili, da se je natanko to (zaradi vas) zgodilo tudi paru za vami in takoj za to ugotovitvijo boste tudi slišali kletvice zadnjega para, ki po takem dogodku utrpi največjo škodo, saj ostane popolnoma brez zavetrja in daleč od vodilnega para. Taka skupina se kaj kmalu raztrga in razkropi po celem cestišču. Nastane popolna zmeda in velika nevarnost nesreče.