Kljub vsemu je ostala živa

Miheli je rotvajler Ronn razmrcvaril življenje

Mihela je bila že v nezavesti, vendar se je pasje renčanje slišalo celo skozi zaprta vrata. Soseda, ki se je rotvajlerja že tako ali tako bala, je obstala pred vrati in rekla, da nekaj ni v redu, da se nekaj dogaja. Spremljevalca dializnih bolnikov, ki sta prišla ponjo, jo sprva nista hotela niti slišati, češ da to ni njuno delo, da ju nič ne briga, da se jima mudi. Potem pa je gospa kar sama prijela za kljuko, vrata so bila tako ali tako odklenjena, in pred njimi se je odprl grozljiv prizor.

Mihela je ležala nepremično, pes je z nje trgal meso, okoli nje pa so bile mlake krvi. Ronn nikomur ni dovolil, da bi se približal, kazal je zobe in grozeče renčal. Eden od spremljevalcev se je zbral in poklical policijo, zdravnika in reševalce. Prišli so nemudoma in ni šlo drugače, kot da je policist psa ustrelil. Vendar ne do smrti, kar je bilo, na neki groteskni način še dobro, kajti Mihelin očim je policista pozneje celo tožil, ker mu je onesposobil psa …

Zdravnik je ob pogledu na Mihelo le zmajal z glavo, menil je, da je mrtva, kajti v njej ni bilo nobenega znaka življenja več. Eden od reševalcev pa le ni bil tega mnenja. Mihela se sicer ne spominja več, kaj je botrovalo njihovi odločitvi, da so jo, namesto v mrtvašnico, odpeljali v bolnišnico.

»Hvala bogu, da je imel tisti reševalec za seboj veliko izkušenj, da je vedel, da puške ne gre kar tako vreči v koruzo. Verjetno je bil zdravnik kakšen mlajši, ki se ni dobro znašel v mučni situaciji. Tega nikoli ne bom vedela, zavedam pa se, da sem imela blazno srečo. Moje življenje je potem kar nekaj tednov viselo na nitki. Očim je menda prišel k meni šele pozno zvečer, ko se je vrnil iz službe in so mu povedali, kaj se je zgodilo, mama pa čez nekaj dni. Bila je službeno odsotna, in ker takrat še ni bilo mobitelov, je ni bilo moč najti. Očima so zaslišali tudi na policiji, vendar je ves čas trdil, da sem bila jaz tista, ki je že kako izzvala psa, da je ponorel. Trmasto je vztrajal, da je bil Ronn miroljuben in pohleven in da ga je zmeraj ubogal. Policistu pa, ki je psa obstrelil, je zagrozil s tožbo in povrnitvijo vseh stroškov za pasjo rehabilitacijo. Pozneje, ko sem že malo odrasla, so mi nekoč prišli v roke časopisi, ki so pisali o meni. In spominjam se, da so se v vsakem članku novinarji zgražali nad očimovo trdosrčnostjo, saj ga nikoli ni zanimala moja usoda, brigalo ga je le zdravje psa …«

Mihela je bila v bolnišnici več ali manj sama. Mama je bila tako ali tako nenehno na službenih poteh, občasno ji je delala družbo njena soseda, ki jo je obiskovala tudi tedaj, ko je bila še v komi. Ona je bila tudi tista, ki je poiskala Mihelinega očeta in ga obvestila, kaj se je zgodilo njegovi hčerki.

»Ko kdaj poskušam obnoviti dneve, ko sem bila kot truplo, priklenjena le na številne aparature, vem, da sem, kljub temu da se nisem mogla premikati, marsikaj čutila, zaznala, slišala. Vem, da je oče jokal ob moji postelji, čeprav je pozneje trdil, da to ni res, da sem si domišljala. Vem tudi, da je molil, čeprav je to zanikal. Vem tudi, da mama zame ni imela časa, čeprav ji tega nisem nikoli očitala …«

Mihela je na različnih oddelkih bolnišnice ostala skoraj dve leti. Kajti potem, ko se je prebudila iz kome, naj pri tem zapišem, da so mnogi zdravniki to dejstvo, da je preživela, pripisali čudežu, je bila ne samo živ okostnjak, temveč neprepoznavna. Namesto ličnic sta ji zijali dve luknji, obrvi ni bilo več in desna očesna veka je bila raztrgana. Prav tako desno uho. Rama, prsi. Ritnica. Stegno.

»Zdravniki so me imeli radi, bila sem nekakšna bolnišnična maskota. Večino med njimi sem klicala po imenu, pravzaprav »šepetala«, kajti usta sem imela brezoblično razpotegnjena po vsej desni strani obraza in sem zelo težko govorila. Toda bila sem zelo vesel otrok, že od majhnega sem bila navajena, da se moram sama boriti zase, bila sem trdoživa, odločna. Všeč mi je bilo, ko so se sestre vrtele okoli mene, brale so mi pravljice in učiteljica me je redno obiskovala ter poučevala. Če se nisem gledala v ogledalo, mi pravzaprav ni ničesar manjkalo …«