Sedmica: Življenje na nitki

Bili so časi, ko so bile za promocijo Slovenije (v času Vojvodine Kranjske in Janeza Vajkarda Valvasorja) v širšem evropskem prostoru zaslužne čebele.

Slovenskega čebelarja, slikarja in avtorja Popolnega nauka o čebelarstvu Antona Janšo z Breznice na Gorenjskem, recimo, je izjemno preudarna in gospodarna cesarica Marija Terezija (vladala je med letoma 1740–1780) imenovala za prvega dvornega učitelja čebelarstva na Dunaju in zapovedala, da v čebelarskih šolah uče izključno po njegovih načelih. Leto dni po cesaričini smrti, točneje 14. aprila 1781, je bila na Rodinah na Gorenjskem ustanovljena Čebelarska bratovščina, iz katere je kasneje zrasla Slovenska čebelarska zveza. S čebelami je povezana tudi izvirno slovenska ljudska umetnost; panjska končnica je ena najbolj prepoznavnih slovenskih značilnosti. Skratka, bili so časi, ko je bilo čebelarstvo v Sloveniji ena najdonosnejših gospodarskih panog, ko so imeli slovenski čebelarji spoštovan družben položaj in ko je bilo mogoče cerkvene ter posvetne davke plačati z medom in voskom. Zato ni čudno, da so v Radovljici odprli čebelarski muzej, ki ga letno obišče več kot deset tisoč domačih in tujih gostov.

Žal so časi velike slave in spoštovanja čebel v Sloveniji mimo. Pa ne samo to. Trenutno je pri nas tako, da imajo golfska igrišča, na katerih domači in tuji bogataši sproščajo svojo dušo in telo ter mimogrede sklenejo še kakšen velik posel, prednost pred zdravjem čebel in njihovih družin. Če bi bilo drugače, do nedavne katastrofe, v kateri so pomrle številne čebelje družine na območju Pesnice in Novega mesta, v okolici Domžal, na Viru, v Dobu, na Količevem, v Turnšah, v okolici Mengša, v Žičah, v Radomljah in v okolici Lukovice, ne bi prišlo. »Drugače« pomeni, da večina poslancev državnega zbora pred dobrim letom ne bi bila sprejela novele zakona o fitofarmacevtskih sredstvih in pesticidih, s katero je postala uporaba kemijskih strupov dostopnejša vrtičkarjem, manjšim kmetom, vrtnarjem, urejevalcem parkov, grobov in golfskih igrišč. Se pravi, namesto da bi zakonska novela omejila dostop do strupenih snovi, ki še zdaleč ne vplivajo le na zdravje oziroma življenje čebel, pač pa tudi drugih živih bitij, vključno s človekovo vrsto, ga je razširila. Opozarjanje Čebelarske zveze Slovenije na nevarnost strupenih fitofarmacevtskih sredstev oziroma talnega insekticida je bob ob steno. Primer zamegljevanja resnice, ki utegne čebele in njihove družine povsem ugonobiti, so pozivi odgovornih na kmetijskem ministrstvu, naj uporabniki pesticidov uporabljajo le strupe, registrirane v Sloveniji. Kar je približno tako, kot če bi samomorilcu, ki se poskuša obesiti, svetoval, naj se raje ustreli v glavo, namesto da bi ga poskušal od dejanja odvrniti.

V prvi vrsti bi se morali tisti, ki so predlagali novelo zakona o fitofarmacevtskih sredstvih in pesticidih (ki imajo, mimogrede, značaj živčnih bojnih strupov in se lahko kadar koli zlorabijo kot kemično orožje), in tisti, ki so predlog v državnem zboru potrdili, zavedati, da lahko vsakršno zniževanje števila čebel povzroči okoljevarstveno in gospodarsko škodo, še zlasti v kmetijstvu. Dokler tega zavedanja in morale v vrhu slovenske politike ne bo, toliko časa bo viselo življenje čebel (in še marsikaterega drugega živega bitja) v Sloveniji na nitki.