Vsaka zloraba vrže senco nezaupanja na vse pridelovalce

Odkritje pesticida v hruškah iz integrirane pridelave in pomori čebel so v Sloveniji spodbudili polemiko o ravnanju s fitofarmacevtskimi sredstvi. Velika večina uporablja ta sredstva v skladu z dobro kmetijsko prakso, vedno pa so tudi izjeme.

V Sloveniji se zadnji mesec kar vrstijo dogodki, povezani z nedovoljeno in nepravilno uporabo fitofarmacevtskih sredstev. Potrošnike, ki prisegajo na kakovostno in zdravo domačo hrano, je najprej »pretresla« novica, da je zdravstveni inšpektorat v hruškah iz integrirane pridelave na kmetiji Bostole na Zdolah pri Krškem odkril pesticid klormekvat. Na kmetiji so priznali, da so pripravek uporabljali za zmanjšanje števila mladih poganjkov na drevju in s tem za ublažitev posledic škodljivca hruševe bolšice, pri tem pa so uporabo opravičevali, češ - če je uporaba fitofarmacevtskih sredstev z vsebnostjo klormekvata dovoljena v pridelavi žit, le zakaj ne bi bila tudi v pridelavi hrušk. Na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pojasnjujejo: »V Sloveniji uporaba klormekvata na hruškah ni bila nikoli dovoljena, prav tako pa tudi ne v nobeni državi Evropske unije, kjer ga večinoma uporabljajo v pridelavi žit in deloma tudi okrasnih rastlin. Če je sredstvo registrirano za žita, to pomeni, da je bila taka uporaba v postopku registracije preverjena in ocenjena kot varna, kar pa ni mogoče trditi in posploševati za drugačen način uporabe na drugih rastlinah. Na splošno velja, da se presnavljanje (metabolizem) aktivne snovi lahko razlikuje glede na vrsto rastline. V primeru uporabe klormekvata na hruškah je očitno, da se aktivna snov kopiči v rastlini in bi vsakoletna uporaba lahko bila škodljiva za zdravje ljudi, predvsem otrok. Razlika je tudi pri načinu uživanja pridelkov. Hruške večinoma uživamo presne, medtem ko žita pred zaužitjem predelamo, to pa vpliva na količino ostankov v končnih izdelkih.«

Le nekaj tednov po odkritju klormekvata v hruškah iz integrirane pridelave je Čebelarska zveza Slovenija opozorila na pomore čebel zaradi (domnevno) nepravilne uporabe fitofarmacevtskih sredstev – najprej v Pesniškem dvoru na Štajerskem, nato v okolici Novega mesta, prejšnji konec tedna še v okolici Domžal. »Običajno smo na leto beležili dva ali tri pomore čebel, letos smo jih že doslej pet,« je povedal Vlado Auguštin iz čebelarske zveze in poudaril, da vsi uporabniki očitno ne spoštujejo njihovega poziva o škropljenju v večernih urah ali ponoči, v brezvetrju in o uporabi pripravkov, ki so manj nevarni za čebele. Presenetljivo malo je tudi primerov, ko kmetje obvestijo čebelarje o nameravanem škropljenju s škropivi, ki so strupena oz. škodljiva za čebele. Na vprašanje, kdo so glede uporabe fitofarmacevtskih sredstev torej bolj nevarni za čebele – vrtičkarji, manjši kmetje ali večji pridelovalci, je odgovoril: »V zadnjem času so glavni krivci za pomore čebel veliki kmetovalci.« Zastrupitve čebel po Auguštinovem mnenju dodatno ogrožajo že tako precej ogroženo kranjsko čebelo, pomori čebel pa so tudi »bumerang« za kmete, zlasti za sadjarje: manj čebel pomeni tudi manj možnosti za oprašitev rastlin in s tem za dober pridelek.

Pomorom čebel ni videti konca, ugotavljajo v čebelarski zvezi in dodajajo, da je za to kriva tudi država, ki je z lansko spremembo zakona o fitofarmacevtskih sredstvih omogočila, da so pesticidi, ki vsebujejo zdravju in okolju manj škodljive snovi, postali dostopnejši vrtičkarjem, manjšim kmetijskim pridelovalcem, vrtnarjem, urejevalcem parkov, grobov, igrišč za golf … To dokazujejo s podatkom, da je bilo lani le okrog deset prijav zaradi suma o pomoru čebel, letos pa jih je bilo že doslej 49. V čebelarskem apelu Rešimo kranjsko čebelo in slovensko čebelarstvo predlagajo, da bi v vsa gospodinjstva poslali letake z vsebino o pomembnosti čebele za ohranjanje okolja in o pravilni uporabi fitofarmacevtskih sredstev, odločno ukrepali proti kršiteljem, ustanovili ekološki sklad, iz katerega bi ob pomoru čebel krili škodo čebelarjem, zagotovili denar za zatiranje varoje, spremenili davčno zakonodajo in sprejeli čebelarski zakon.

Podobnega mnenja kot v čebelarski zvezi so glede posledic spremenjenega zakona o fitofarmacevtskih sredstvih tudi v stranki Zares, ki je vročo temo »zanesla« še na politično prizorišče. Njihova poslanska skupina namreč zahteva sklic skupne nujne seje parlamentarnih odborov za okolje in prostor ter za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, na kateri bi obravnavali vpliv uporabe fitofarmacevtskih sredstev na okolje ter nadzor nad njihovo prodajo in uporabo. Vlada bi morala predlagati spremembe zakona o fitofarmacevtskih sredstvih in s tem preprečiti nepoučenim uporabnikom dostop do teh sredstev, so prepričani v Zares in dodajajo, da tudi Evropska unija pripravlja sveženj ukrepov za omejitev njihove uporabe.

Na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano poudarjajo, da lanske spremembe zakona o fitofarmacevtskih sredstvih niso poslabšale stanja ali vplivale na ogroženost zdravja ljudi in okolja. Nasprotno: prepričani so, da so spremembe celo zvišale omejitve in merila, po katerih najnevarnejša sredstva niso več dostopna nepoučenim uporabnikom. S spremembami zakona so uvedli tudi t. i. vzajemno priznavanje registracije fitofarmacevtskih sredstev med državami, članicami Evropske unije, kar pomeni, da pristojni organ v Sloveniji lahko dovoli tudi pri nas uporabljati sredstva, ki so jih že ocenili in registrirali v drugih državah Evropske unije. Lani so tako v Sloveniji priznali petnajst pripravkov iz drugih držav: tri regulatorje rasti, dve feromonski vabi, eno odvračalo za ptice, dve sredstvi za zatiranje skladiščnih bolezni, štiri nova in tri že registrirana sredstva.

Podatki, ki jih zbira republiška fitosanitarna uprava, kažejo, da se prodaja (in verjetno tudi poraba) fitofarmacevtskih sredstev v Sloveniji še naprej zmanjšuje, v letu 2005 je znašala 1.413 ton, leto kasneje 1.280 ton, lani 1.155 ton. Medtem ko je lani prodaja fitofarmacevtskih sredstev še potekala brez omejitev, jo letos v praksi prvič omejujejo. »Najnevarnejša sredstva, ki se lahko prodajajo samo v specializiranih prodajalnah, so dostopna le uporabnikom s potrdilom o obveznem dodatnem izobraževanju,« pojasnjujejo na kmetijskem ministrstvu in dodajajo, da je Slovenija ena redkih držav v Evropski uniji, ki je zakonsko predpisala obvezno usposabljanje prodajalcev in uporabnikov fitofarmacevtskih sredstev ter obvezno certificiranje in testiranje škropilnih in pršilnih naprav. Prodajalci morajo po 20-urnem osnovnem usposabljanju obnavljati znanje na vsake tri leta, kmetje pa po 15 urah osnovnega usposabljanja pridobijo potrdilo, ki je sicer trajno, vendar jih kmetijska svetovalna služba tudi potlej na različnih predavanjih seznanja z novostmi in spremembami na tem področju. Potrdilo o znanju iz fitomedicine je doslej pridobilo približno 45 tisoč uporabnikov fitofarmacevtskih sredstev. Vsake dve leti je obvezen tudi pregled škropilnih in pršilnih naprav, znak o opravljenem pregledu ima približno 19 tisoč tovrstnih naprav.

Vse pogostejši je tudi nadzor nad uporabo fitofarmacevtskih sredstev v kmetijski pridelavi. Kmetijska inšpekcija je v letu 2005 opravila 1.440 pregledov, leto kasneje 2.198 in lani že 3.853. Lani je z vzorčenjem tal preverjala pravilnost uporabe fitofarmacevtskih sredstev na šestdesetih lokacijah, v 210 vzorcih rastlinskih kmetijskih pridelkov je ugotavljala ostanke teh sredstev, preverjala pa je tudi evidence o uporabi pripravkov, potrdila o opravljenem izobraževanju iz fitomedicine, skladiščenje pripravkov, uporabo dovoljenih oz. nedovoljenih sredstev, opremljenost škropilnih naprav z znakom o pregledu … Ugotovila je 349 nepravilnosti, največ glede vodenja evidenc, in izdala 163 inšpekcijskih odločb. V dveh od skupno 210 vzorcev solate, jagod, češenj, breskev, rži, rži, ovsa, paradižnika, jabolk, krompirja, pora in zelja so ugotovili preseženo mejno vrednost ostankov fitofarmacevtskih sredstev, v šestih primerih pa uporabo sredstva, ki je v Sloveniji sicer registrirano, vendar ne za rastline, za katere so ga pridelovalci uporabili.

V Evropski uniji pa tudi v Sloveniji se vse bolj širi ekološka in integrirana pridelava, ki za varstvo rastlin pred boleznimi in škodljivci ne uporablja kemičnih pripravkov oz. jih uporablja le v omejenem obsegu; v še vedno prevladujočem konvencionalnem kmetijstvu pa si kakovostno in gospodarno pridelavo hrane le težko predstavljajo brez uporabe fitofarmacevtskih sredstev.

»Kmete učimo, da ta sredstva uporabljajo v skladu z dobro kmetijsko prakso. Prepričana sem, da velika večina tako tudi ravna, vedno pa se najdejo izjeme, posamezniki, ki jih uporabljajo brez vesti in s tem mečejo senco nezaupanja tudi na ostale pridelovalce,« je dejala Marija Kalan, specialistka za rastlinsko pridelavo v Kmetijsko gozdarskem zavodu Kranj, in pojasnila, kaj je to dobra kmetijska praksa. »To pomeni, da pridelovalci posežejo po fitofarmacevtskem sredstvu za zatiranje škodljivcev in bolezni šele takrat, ko je prag škodljivosti presežen, uporabijo za to manj škodljivi pripravek, dosledno upoštevajo navodila o uporabi, so pozorni na čebele, ne odvržejo embalaže, v kateri je bilo fitofarmacevtsko sredstvo, med komunalne odpadke ...« Pravilnik tudi določa, da morajo v trikilometrskem pasu obveščati čebelarje o izvajanju ukrepov varstva rastlin. »Tu nastaja problem, saj kmetje, ki najemajo zemljišča tudi deset in več kilometrov daleč od doma, pogosto ne poznajo čebelarjev na tistem območju in niti ne vedo, koga bi poklicali,« opozarja Kalanova in predlaga, da bi vzpostavili sistem obveščanja (»dežurni telefon«), prek katerega bi lahko sporočali načrtovana škropljenja. Kar zadeva kontrole o ravnanju s fitofarmacevtskimi sredstvi, jih je po mnenju Kalanove že zdaj na kmetijah zelo veliko, v prihodnje pa jih bo glede na pomore čebel in druge dogodke verjetno še več.

»Čeprav je v Evropski uniji prost pretok blaga, je dovoljeno uporabljati le v Sloveniji registrirana sredstva. Na trgu je vse več okolju prijaznih pripravkov, ki vsebujejo hitreje razgradljive aktivne snovi, manj je tudi insekticidov z dolgotrajnim delovanjem. Evropska unija bo verjetno v prihodnje zaradi zaščite okolja in zdravja potrošnikov s seznama dovoljenih sredstev črtala še nekaj aktivnih snovi,« je dejala Kalanova in dodala, da bi uporabo fitofarmacevtskih sredstev lahko posredno zmanjšali tudi s kolobarjenjem. »Če primerjamo današnje zahteve o ravnanju s fitofarmacevtskimi sredstvi s stanjem pred dvajsetimi leti, je to takšna razlika, kot je med dnevom in nočjo,« je dejala. »Razmere so se v zadnjih desetih letih zelo zaostrile. Začela so se izobraževanja uporabnikov fitofarmacevtskih sredstev in pregledi škropilnic, iz uporabe so izločili aktivne snovi, ki so bile nevarne za podtalnico (atrazin) in za zdravje ljudi …«