Poklic in način življenja

Vodja kuhinje v Grand hotelu Toplice na Bledu in član nacionalne kuharske ekipe Igor Jagodic pravi, da je bil že od nekdaj odločen, da bo kuhar.

Sam kuharskega poklica namreč ne jemlje zgolj kot poklic, ampak mu pomeni način življenja. »Tisti, ki to res delamo s srcem, smo vsak dan pred novimi izzivi, vedno se odpirajo nove možnosti. To ni služba, kjer bi vedno počel eno in isto, ampak se vsak dan učiš. Še lepše je, če si pri svojem delu uspešen ter od blizu spoznaš tekmovanja, hodiš po svetu in opazuješ druge mojstre …,« o svojem delu razmišlja Igor Jagodic.

Že takoj po končani srednji šoli se je zaposlil kot pripravnik v kuhinji protokolarnega objekta na Brdu, kjer je imel priložnost pri delu opazovati kuharskega mojstra Andreja Goljata. »Vesel sem, da sem imel priložnost delati z njim, saj je res vsestranski človek – dober kuhar, dober slaščičar … Mogoče zato tudi mene vse zanima, od predjedi do kuhinje in slaščičarstva,« pravi Jagodic. Po opravljenem pripravništvu je končal še višjo strokovno šolo na Bledu in se zaposlil kot tehnik protokolarne kuhinje na Brdu. Poklicna pot ga je nato vodila v Ljubljano in nazaj na Bled, kjer je pred petimi leti prevzel vodenje kuhinje v Grand hotelu Toplice.

Kot pravi, v Sloveniji nima veliko vzornikov. »V zadnjem času se na splošno bolj zgledujemo po tujini, spremljamo, kaj delajo, preizkušamo njihove recepture.« Obenem pa priznava, da je bil Andrej Goljat tisti, ki ga je res navdušil za ta poklic. »Kot kuharju začetniku mi je pokazal, kaj vse je možno v tem poklicu.« Čeprav, dodaja Jagodic, je bil že od nekdaj odločen, da bo kuhar, in je zato to tudi vedno z veseljem delal. »Vendar ko sem imel priložnost delati z njim, ko sem videl njegove mojstrovine, ki ji je delal iz ledu in sadja, kakšne skulpture je možno narediti iz sladkorja, koliko je bilo receptur in idej, ki jih je imel vse v glavi … To pa je bilo tisto, kar me je res navdušilo. Spoznal sem, da je mogoče v kuhinji narediti še veliko več.« Ali to delo opravljajo z veseljem, se po mnenju Igorja Jagodica pokaže že pri mladih. »To so ljudje, ki ne pridejo zgolj v službo, ampak tudi v prostem času pomislijo na kuhinjo. Taki potem tudi uspejo.«

Kuhanje mladih ne zanima

Vendar se v zadnjem času le malo mladih odloča za ta poklic, za kar je po mnenju Igorja Jagodica krivo tudi to, da kuharski poklic mogoče ni dobro predstavljen, obenem pa tudi ni ne vem kako dobro plačan. »Pri izbiri poklica danes večina mladih, pa tudi njihovih staršev gleda na to, koliko bodo zaslužili. Potem pa so tu še pogoji dela. Za nas ni vikendov, praznikov … Zato jih mnogo tudi kasneje pusti ta poklic, ko recimo dobijo otroke in ugotovijo, da je lepše delati pet dni na teden, pa ravno toliko zaslužijo kot tukaj.« Zato bi po njegovem mnenju morali v boljših restavracijah in hotelih mladim predstaviti, kaj sploh delajo kuharji. »V svetu je danes že veliko kuharjev, ki imajo celo status zvezdnika. Tudi pri nas je že nekaj kuharjev, ki so medijsko precej izpostavljeni.« Obenem Jagodic zatrjuje, da najboljši tudi pri nas lahko dobro zaslužijo, ne glede na razmere v gostinstvu.

In kaj je tisto, s čimer si lahko prislužiš status »zvezdnika«? »Najprej znanje, biti moraš dober kuhar,« odgovarja Jagodic. Potem pa so tu še izkušnje. »Imeti moraš možnost delati po čimveč dobrih restavracijah z najboljšimi kuharji, saj se le od najboljših lahko naučiš najboljše.« Zadnjo besedo, še dodaja Jagodic, pa imajo vsekakor gostje. Danes namreč tudi slovenski gostje postajajo vse zahtevnejši, včasih še celo bolj kot tuji, meni Jagodic. Kaj pričakujejo od kuharja, je seveda odvisno tudi od tipa restavracije. »Če prideš na pico ali testenine, pričakuješ dobro pico ali testenine. V boljših restavracijah pa so pričakovanja toliko večja.« V njihovo restavracijo, ob tem poudarja Jagodic, ne zahajajo gostje, ki jim je pomemben le čimbolj poln krožnik. »Ni jim pomembno, da se samo najejo, ampak da v hrani tudi uživajo.«

Pri pripravi katere hrane pa se kuhar najlaže »izživlja« oziroma se pokaže vsa njegova ustvarjalnost? »Pri vsem. Že pri predjedeh je mogoče ustvarjati krasne stvari, pri sladicah pa sploh. Greš vedno naprej, a so jedi, ki so ti vedno všeč in so tvoj železni repertoar, na katerega prisegaš in ga dobro sprejemajo tudi gosti. Pri nas je to recimo jagenjček ali čokoladni mousse. S tem so gostje vedno zadovoljni,« pojasni Jagodic in doda, da pa nič ne pomaga, če imaš bujno domišljijo in sestavljaš umetelne krožnike, če se okusi ne skladajo med seboj.

Pripravljajo se na kuharsko olimpiado

Igor Jagodic je že tri leta tudi član slovenske kuharske reprezentance. »Gre za ekipo šestih kuharjev, ki delujemo v okviru sekcije Društva kuharjev in slaščičarjev Slovenije. Našo državo zastopamo na tekmovanjih v tujini in na različnih prireditvah, na katerih se predstavlja državna kuharska ekipa.« Skupaj z njimi se je že udeležil treh večjih tekmovanj. Že na prvem tekmovanju v Stuttgartu so osvojili zlato medaljo. Naslednje leto so se udeležili svetovnega pokala v Luksemburgu, kjer so dosegli bronasto medaljo. Letos pa so znova nastopili na mednarodnem tekmovanju Intergastra v Stuttgartu. Domov so odšli z ekipno srebrno medaljo. »Tekmovanje nam je služilo tudi kot priprava za kuharsko olimpiado, ki bo konec oktobra v Nemčiji. To bo krona vsega skupaj.«

Na tekmovanjih se pomerijo v dveh kategorijah. Prva je topli del, v okviru katerega pripravijo jedilnik za deset oseb. »Tu ni razlik v primerjavi s tistim, kar počnemo vsak dan. Tako kot tu v kuhinji se tudi tam trudimo sestaviti čim boljše krožnike. Hladna razstava pa je povsem nekaj drugega, saj vzame toliko časa, da si tega v kuhinji vsak dan ne moremo privoščiti. Izdelke in jedi pripravljamo več dni v naprej, pazimo tudi na umetniški videz.«

Tovrstna tekmovanja so krasna izkušnja, pravi Jagodic, saj imajo priložnost pri delu videti najboljše kuharje, ki jim sledijo tudi sami. »V vrhu je nekaj ekip, ki krojijo nove trende, ki si jih mi kot majhna država ne moremo omisliti. Potem poskušamo na večjih tekmovanjih temu slediti in se od njih kaj naučiti.« In kje sicer dobi ideje za nove recepte? »Včasih se ne spomnim ničesar več; vsak mesec si privoščim novo kuharsko knjigo, vidim veliko dobrih stvari, a da bi se kaj novega spomnil, pa ne. Potem pa se usedem v avto in v pol ure, kolikor traja vožnja do doma, se spomnim toliko novih stvari, da bi si jih moral sproti zapisovati, da jih ne bi pozabil.« Tako recimo kombinira različne kuhinje z našo tradicionalno, vključi kakšno njihovo začimbo, način priprave, in tako pride do novih jedi. »Vendar ne gre toliko za nove okuse, ampak bolj za oblike. Če pripravljaš na primer beluše, mora jed še vedno imeti okus po beluših, a se jih da interpretirat na različne načine.«

S svojimi kuharskimi mojstrovinami Igor Jagodic razvaja tudi domače, saj, kot nam je zatrdil, prav tako kot v službi tudi doma rad vzame v roke kuhalnico. »Kaj jim pripravim, pa je odvisno od časa. Včasih si tudi vzamem kakšno urico več, da pripravim kaj posebnega.« Pa se kdaj zgodi, da v lonec vrže kar špagete in čeznje polije kupljeno omako? »Tudi to sem že poskusil,« smeje prizna.