Tibetanski sveti pes

Lhasa apso je živahen, samozavesten pes, ki obožuje šport. Uživa na dolgih in zahtevnih sprehodih in ostane živahen do visoke starosti. Uči se in dojema bliskovito, vendar "dril" ni nekaj, kar mu je pisano na kožo. Spoštuje le svojega gospodarja.

Lhasa apso (po naše tibetanski sveti pes) je dolgodlak pes, ki izhaja iz mističnega Tibeta. Je manjše rasti, zraste od 25 do 28 centimetrov. Čeprav je širšemu krogu ljudi dokaj nepoznana pasma, je v resnici ena izmed najstarejših pasem na svetu. Vzredili so jo budistični menihi, ki so pasmo skrbno čuvali znotraj svojih samostanov. Pasma je imela kar nekaj vlog: bili so čuvaji (lhasa apso zelo natančno prepozna tujce in neznane zvoke), prinašalci sreče, bili so obravnavani tudi kot reinkarnacije umrlih menihov.

Lhasa apso ima tipičen vzhodnjaški karakter, kar pomeni, da so zadržani do tujcev, ponosni, polni humorja in celo nekoliko arogantni.

Njihova dolga dlaka jim je nudila dobro zaščito pred ostrimi klimatskimi razmerami. Še vedno presenečajo s svojo izredno prilagodljivostjo na ekstremne temperaturne razlike, njihov kožuh jim nudi zaščito tako pred mrazom, kot pred vročino. Kljub bogato odlakanemu kožuhu lhasa apso dlake ne izgublja. Morebitna odpadla in odmrla dlaka se ujame na zobce krtače in se jo z lahkoto odstrani. Enkrat na leto jih Tibetanci kratko postrižejo, njihovo dlako pa uporabijo za izdelavo svojih oblačil.

Lhasa apso, ki ga vodimo na razstave, potrebuje zahtevnejšo nego in zaščito, kot hišni pes pa ima bolj naraven videz oziroma je postrižen po lastnikovih željah. Posebnost lhasa apsa je tudi njegova barva: od črne, do bele in v vseh barvnih kombinacijah vmes – rdeča, zlata, peščena, siva … Ker se lahko barva od enega do drugega leta razlikuje,jih imenujejo tudi kameleoni pod dlako.

Lhasa je živahen, samozavesten pes, ki obožuje šport. Uživajo na dolgih in zahtevnih sprehodih kljub svoji majhnosti, in ostanejo aktivni in živahni do visoke starosti. Niso bevskači, vendar so dobri čuvaji. Dobro se razumejo z otroki, a kljub temu jih ne puščamo prepuščenih samim sebi. Učijo in dojemajo bliskovito, vendar »dril« ni nekaj, kar jim je pisano na kožo, ob ponavljanju vaj se začno dolgočasiti. Spoštujejo le svojega gospodarja.

Njihov posebni značaj in čuvajske sposobnosti vsekakor niso za vsakega človeka. Tisti, ki pa so o izbiri lhasa apsu dobro premislili, pravijo: enkrat lhasa, vedno lhasa.