Nogomet ga razvedri

Športnega novinarja Igorja E. Berganta najbolj privlači nogomet, ki pa ga ni nikoli kaj dosti igral. Kot otrok je treniral namizni tenis, kaj kmalu pa je njegova rekreacija postal tek.

Šport in rekreacija Igorju E. Bergantu pomenita zelo veliko. Štiridesetletni športni novinar na nacionalni televiziji, ki živi v Šiški in je bil rojen v Ljubljani, po rodu pa je iz Maribora, je človek, ki ga zanima veliko stvari. Zelo rad bere in kot pravi, si skozi branje vsak dan odpre kakšno novo malo obzorje. Tisto, kar ga najbolj privlači, pa je nogomet, ki pa ga ni nikoli treniral. Njegova rekreacija je tek, kar se da športno pa prosti čas preživlja tudi z družino, z ženo in petletnim sinom.

Ste športni novinar želeli postati že v otroštvu?

»To je bila le ena izmed mojih želja. Športno novinarstvo je družinska tradicija. Ta poklic je opravljal moj oče, tudi mama in stric sta se ukvarjala s tem, tako da sem poklic novinarja dodobra spoznal že kot otrok. Predvsem z očetom sem veliko hodil po športnih tekmovanjih, se kot otrok in mladostnik nad tem navdušil in to navdušenje je ostalo. Za poklic športnega novinarja sem se odločil iz različnih razlogov in ni mi žal.«

Ste kdaj kaj trenirali?

»Nekje do 12. ali 13. leta starosti sem treniral namizni tenis. Igral sem ga z veseljem in ga spoznal toliko, da ga imam še sedaj rad. Če bi bil zanj zelo talentiran in uspešen, bi ga verjetno treniral dlje, vseeno pa menim, da vrhunski šport vendarle za otroke ni najbolj primeren. Sedaj sem precej aktiven rekreativec.«

Kaj vam pomeni šport?

»Šport mi sočasno pomeni dve stvari: pomemben del preživljanja prostega časa in moj poklic. S športom se veliko ukvarjam. Zelo veliko tečem, z otrokom spoznavamo različne športe. Šport je tudi sestavni del zdravega načina življenja. Poudariti pa moram, da danes vrhunski šport z množičnim športom nima več kaj dosti skupnega. Je pa še vedno zanimiv, ne glede na negativne pojave, ki so v njem. V njem še vedno vidim pozitivne vrednote, čeprav žal postaja posel kot vsak drug z vsemi spremljevalnimi pojavi.«

Torej veliko daste na rekreacijo?

»Starejši kot sem, bolj se zavedam pomena rekreacije. Sicer že vse življenje tečem, nikoli pa nisem tekel toliko kot sedaj. Enostavno vidiš, da sčasoma to potrebuješ, da se bolje počutiš, da je zelo pomembno biti dobro telesno pripravljen. V zadnjih letih sem tudi s pomočjo športa zelo spremenil način življenja in to se na nek način odraža tudi v mojem razmišljanju.«

Koliko pretečete na teden?

»Na teden pretečem med 40 in 50 kilometrov. Na poti, ki jo naredim, grem skoraj obvezno tudi na Cankarjev vrh. Seveda pa ne pretiravam, ker to nima smisla. Ukvarjam se tudi z drugimi športi. Glede na to, da sin obiskuje judo vrtec, sem tudi jaz kot čisti začetnik nekaj časa obiskoval judo za starše. Rad tudi plavam in na morje me precej bolj vleče kot v hribe. Pozimi skušam čimveč teči na smučeh, ki se mi zdi najlepši šport med vsemi. Seveda tudi smučam, vendar ne ravno pretirano.«

Se udeležujete kakšnih rekreativnih tekmovanj?

»Dvakrat sem tekel na Ljubljanskem maratonu, lani na 21 kilometrov, vendar sem ugotovil, da to ni čisto zame. Raje tečem sam, najraje pa vidim, če tečeva skupaj z ženo, vendar je za to malo priložnosti. Med tekom poslušam glasbo ali »podkaste«, predvsem na temo angleškega nogometa. Čas med tekom torej izkoristim tudi za to, da se informiram, kar je morda zelo bizarno, a meni to dosti pomeni.«

Igor E. Bergant in nogomet?

»Nogometa nikoli nisem treniral. Kot večina sem ga igral le v osnovni šoli. Moj sošolec je bil Sine Komočar, ki je kasneje igral pri Olimpiji in potem pri Dinamu iz Zagreba. On je bil najboljši, imel je najmočnejši strel, jaz pa sem bil bolj kekec, kar se tega tiče. Nikoli nisem bil kaj posebej talentiran za športe z žogo. Je pa to tipično: manj kot si nogomet igral, več imaš potem o njem za povedati. Nogomet je šport, ki ga spremljam že celo življenje. Odraščal sem v bližini bežigrajskega stadiona in redno hodil na tekme. Ob gledanju nogometa se najbolj razvedrim. Ogromno mi pomeni nogometna tradicija, zgodbe, zato imam rad angleški nogomet, ki ga spremljam že od mladosti. Tudi moj oče je bil velik navijač angleškega nogometa in ko se bil otrok, sva ga vedno gledala skupaj.«

Nogomet je verjetno šport, ki ga najraje spremljate tudi po službeni dolžnosti?

»Zagotovo. Sedaj imam za spremljanje nogometa več časa, kot sem ga imel kot urednik športnega programa.«

Za konec ne prav lahko vprašanje, pa vendarle: kdo je za vas najboljši športnik?

»Veliko je različnih ljudi, ki si zaslužijo občudovanje. Zelo težko je reči, se odločiti zgolj za enega. Najboljši nogometaš zame, vsaj kar sem jih videl, ker za Peleja sem bil premajhen, je zagotovo Maradona. Govorim glede tega, kar je pokazal na igrišču. Športnik, ki sem ga spoznal od blizu, je Tomba. On je bil precej posrečen primer izvrstnega športnika in človeka, ki morda cele zadeve ni jemal preveč resno in imel neko distanco do sebe, kar je meni načeloma zelo všeč.«