Odzivanje (2)

Ne poznam otrok, za katere bi lahko rekla, da so slabi ali hudobni. Vse, kar vidimo pri otrocih, je ogledalo nas samih.

Otroci s svojim vedenjem kažejo na dogajanje v družini in v družbi. Zadnje čase mi je kar nekaj ljudi povedalo svoje mnenje o eni izmed razvpitih televizijskih oddaj, kateri ne bom delala dodatne reklame in naj zato ostane neimenovana. Spomnim se, da to ni ne prva oddaja, niti ne zadnja, za katero se želi prikazati kvaren vpliv na otroke in mladino. Pa se je do konca odvrtela do sedaj še prav vsaka, ne glede na mnenja strokovnjakov in zaskrbljenih staršev. Zakaj toliko prahu? Lahko smo licemerski in sodimo in vzdihujemo in mogoče imamo celo prav – televizija nam kvari mladino. Dejstvo pa je, da večina otrok gleda prav to oddajo v družbi svojih staršev. Mogoče jo zato bolj razumejo? Mogoče lahko potem lažje živijo? Ali jo gledajo zato, ker to delajo vsi? Ali pač zato, ker je lažje gledati tuja življenja, kot se ukvarjati s svojimi? Ob vsem pomanjkanju časa je res greh zapravljati čas za gledanje plehkih oddaj. Če jih gledamo, potem mogoče to pomeni, da smo plehki tudi sami? Razmislimo. Aha, naše odzivanje pri takšnih stvareh kaže na to, kako smo odgovorni. Človek, ki je odgovoren, se bo v situacijah, ki ga motijo, odzival. Ne bo zgolj pasivno pojedel vsega, kar mu namečejo mediji. Dajal bo na sito in na podlagi tega sprejemal svoje odločitve. Torej bi v takšnem primeru, ko veliko ljudi moti neka oddaja, morali pričakovati množičen odziv. Pa ste ga videli? Ne, vse skupaj je eno samo pretvarjanje. Menda se takšne oddaje delajo in predvajajo zato, ker jih radi gledamo. Televizija se torej odziva pametno. Prodaja tisto, kar se gleda. Mi pa čedalje pogosteje prevzemamo pasivno vlogo in se vljudno navajamo na vse, kar nam vsiljujejo. Ko se človek neha odzivati, ko postane pasiven in navajen vsega, je znak za alarm. Toda kdo ga bo sprožil? In kdo ga bo slišal? Zbudite se, Trnuljčice. Ta pravljica nima princa.