Sedmica: Sprevržena resnica

Čeprav sem svoje mnenje glede nasilja povedala že stokrat, kot se radi simbolno izrazimo, mi predvidoma ne bo nihče zameril, če ga povem še stoprvič.

Načeloma sem proti vsakršnemu nasilju; vojaškemu, policijskemu, političnemu, meddržavnemu, okoljskemu, gospodarskemu, verskemu, nacionalnemu, verbalnemu, družinskemu, spolnemu, generacijskemu in kateremu koli drugemu. V kontekstu te svoje načelnosti sem, kajpada, tudi proti nasilnemu reševanju spornih mejnih vprašanj, na primer, meje na Dragonji. Ob tej priložnosti se mi zdi nujno vsaj mimogrede opozoriti na naslednjo nepravilnost oziroma nedoslednost. Ko politiki in poslanci komunicirajo z javnostjo v zvezi z mejno črto med Slovenijo in Hrvaško ob reki Dragonji, se praviloma širokoustijo, da je ozemlje na levem bregu Dragonje nesporno naše, beri slovensko. Tovrstno govorjenje je logično napačno, za Slovenijo morda celo škodljivo, saj je levi breg Dragonje tako očitno sporen, da bolj sporen sploh ne bi mogel biti. Pravilno rečeno je, da je levi breg Dragonje nedvomno, poudarjam nedvomno slovenski, pomeni naš. Toliko o pravilni terminologiji glede tozadevne resničnosti.

Kot rečeno, sem (stodrugič povedano) globalno vzeto proti vsakovrstnemu nasilju. Tudi proti dejavnosti tistih članov in simpatizerjev slovenske civilne družbe, ki so na predvečer dneva upora proti okupatorju (kar ima svojevrsten simbolni pomen) na mejnem prehodu Sečovlje protestirali proti hrvaški okupaciji slovenske zemlje. Vsaj sama dejanje Marjana Podobnika, Joška Jorasa, Danijela Starmana in tovarišije (hrvaški kolegi novinarji so jih označili za zgube) tako razumem. Po drugi strani pa bi me neprimerno bolj kot sobotni protest peščice pripadnikov slovenskega naroda skrbelo, če bi vsi Slovenci z obema očesoma še naprej brezbrižno spremljali hrvaško šopirjenje na nedvomno slovenski zemlji. Povedano drugače, glede na popolno nesposobnost vseh dosedanjih slovenskih vlad v zvezi z rešitvijo aktualnega spornega vprašanja, me milo rečeno preseneča, da se v soboto na mejnem prehodu v Sečovljah ni zbralo več domoljubov.

Nič manj začudena nisem nad izjavo vladnega predsednika Janeza Janše, ko je med drugim trdil, da so v soboto »nekateri udeleženci shoda skušali zaostriti razmere med državama«. Lepa reč. Predsednik slovenske vlade je obrnil resnico na glavo in lastnemu narodu očita, da zaostruje meddržavne razmere, namesto da bi dal politikom iz sosednje države jasno vedeti, da cvetličnih korit po mili volji ne prestavljajo po svoji, pač pa po naši zemlji. Da torej niso nič več in nič manj kot okupatorji slovenske zemlje. Nič ne dvomim, da bi znal Janez Janša, če bi bil še vedno v opoziciji, z resnico sosedom postreči na zelo pikanten način.

V zvezi z odzivom slovenskega notranjega ministra Dragutina Mateja in njemu podrejenega direktorja policije Jožeta Romška na sobotni protestni shod Zavoda 25. junij, ko sta lastnemu narodu poslala policijo za hrbet, pa ne vem, ali bi se smejala ali jokala. Vsekakor aktualne dogodke presojam v luči dogajanja okrog romske družine Strojan, za katero se je notranji minister Dragutin Mate osebno zavzel. Smo Slovenci in naš nacionalni interes, da ponosa niti ne omenjam, na lastni zemlji res zadnja skrb izvoljenih politikov?