Invalidom prijazna občina

O položaju invalidov, predvsem športnikov, smo se pogovarjali z Alojzem Volcem iz Rateč.

Alojz Volc je zaradi bolezni že od mladosti invalid. »Gibalno oviran,« prijazno popravi sogovornika, ker se mu zdi, da ta izraz bolje zaobjame vse, ki se znajdejo v podobni situaciji: da bi lahko živeli kolikor toliko aktivno življenje, so odvisni od pomoči drugih. A njega dejstvo, da ne more hoditi tako kot zdravi ljudje, v življenju nikoli ni oviralo, da se ne bi lotil prav vsega, kar ga je zanimalo. In tisto, kar ga je vedno najbolj privlačilo, je bil šport. Ko je bil mlajši, je kot aktiven športnik obredel pol sveta, zdaj se ukvarja tudi z organizacijo športnih prireditev.

Lani je bilo v Kranjski Gori evropsko prvenstvo v namiznem tenisu za invalide. Kako to, da je prav Kranjska Gora lahko gostila to veliko in pomembno prireditev?

»Projekt smo pripravljali kar dve leti, vse skupaj pa se je pravzaprav začelo z gradnjo dvorane Vitranc v centru Kranjske Gore. Še danes se spomnim, kako sem šel k tedanji direktorici podjetja Hit Alpinea Marjani Novak in ji predstavil naše ideje o tem, kako imamo tokrat imenitno priložnost, da zgradimo dvorano, ki bo primerna tudi za športno dejavnost gibalno oviranih ljudi. Takoj je razumela, za kaj gre, in danes imamo v Kranjski Gori dvorano, ki temu popolnoma ustreza, kar se je potrdilo tudi na novembrskem prvenstvu v namiznem tenisu. Ne samo, da so vsi najpomembnejši prostori popolnoma dostopni, dvorana je locirana v samem jedru kraja, kar pomeni, da do tja tudi invalidi lahko pridejo samostojno: peš ali z vozičkom.«

Pa je primerna tudi pot do tja, hoteli?

»V času priprav na evropsko prvenstvo je potekala obnova hotela Kompas, nekaj prilagoditev so naredili tudi v Prisanku in Larixu, tako da so vsi omenjeni hoteli zdaj popolnoma primerni za bivanje invalidov. Tudi sama Kranjska Gora je – z nekaj manjšimi popravki – invalidom prijazen kraj, skoraj brez arhitekturnih ovir. Naš župan je že v prvem mandatu ustanovil komisijo za odpravljanje arhitekturnih ovir, v okviru katere smo se povezali s Fakulteto za arhitekturo. Študenti in profesorji so prišli v Kranjsko Goro, si ogledali situacijo in predlagali rešitve. Mislim, da je vse skupaj eden od pomembnih razlogov za to, da bomo konec maja tu gostili tudi konferenco o konvenciji o pravicah invalidov. Predsedniki nacionalnih svetov invalidskih organizacij so sami v glavnem invalidi, zato je še kako pomembno, kje takšen dogodek poteka.«

Kakšne so po vaših izkušnjah pravice športnikov invalidov pri nas?

»Tu, v Kranjski Gori, se je mogoče dogovoriti o marsičem, zato smo v mnogih pogledih precej pred drugimi slovenskimi občinami. Kar nekaj pa je še neurejenih zadev na formalnem nivoju. Naj kot primer navedem Matejo Pintar, nosilko zlate olimpijske kolajne iz Aten, ki po trenutnem zakonu o športu in pravilih olimpijskega komiteja ne more dobiti statusa vrhunskega športnika. Pa pri tem ne gre za denar ali kaj podobnega: Mateja je študentka in ker je brez statusa, jo na fakulteti tudi obravnavajo kot običajno študentko, kljub temu da ogromno časa preživi na treningih in tekmovanjih v tujini.«

Ste član upravnega odbora zveze za šport invalidov pri paraolimpijskem komiteju, član programskega odbora za problematiko programskih vsebin za invalide pri svetu RTV, član sveta fundacije invalidskih in humanitarnih organizacij. Se imate še čas ukvarjati s športom?

»Za ukvarjanje s športom imam pa res bolj malo časa. Žena pravi, da sem tudi doma samo še hotelski gost ... Veste, osebno me gibalna oviranost ni nikoli ovirala, da ne bi speljal stvari, ki sem se jih lotil. Da bi sedel, tuhtal in obupoval nad usodo? Ne, tako si človek nakoplje samo še kakšno rano na želodcu ...«