Iz starih časov: Veseli se, Marija

Trubar je bil pionir slovenskih prevajalcev. Kot tak je prvi reševal mnoge prevajalske dileme.

V nemškem predgovoru v Ta prvi dejl tiga noviga testamenta iz leta 1557 nam pojasni, »iz kakšnih razlogov in nagibov sem se jaz, ki ne znam niti hebrejski niti grški, lotil tega prevajanja. Preden sem začel, prav zares, da sem pri sebi marsikaj razmišljal in ugibal; najprej to, da človek težko in nezanesljivo s tujimi očmi gleda in s tujimi nogami hodi, kakor pravi Erasmus o sv. Hilariju, ki tudi ni znal hebrejski; dalje glede siromaščine in velike pomanjkljivosti slovenskih besed. Čeprav namreč imamo pri samostalnikih in glagolih dvojino kakor Grki in pri glagolu tudi moški in ženski spol, bi vendar rad videl in slišal človeka, ki bi pristno slovensko prevedel samo tele navadne latinske besede … /jih več kot 30 našteje/. Ena od dilem je bila, kako prevesti latinski pozdrav Mariji, ki ga danes prevajamo z Zdrava Marija. »'Ave Maria' ne moremo prav in točno prevesti. Slovenci pravijo 'češčena si, Marija', t. j. 'geehret seiest du Maria', Hrvati 'zdrava bodi ti Marija', t. j. 'sei du gesund Maria', jaz pa sem prevedel 'veseli se Marija', 'erfreu dich Maria'. Tudi sem mnogo premišljal glede pravopisa in drugih potrebnih stvari, ki spadajo k pravemu prevajanju in ki bi koga drugega, kot sem jaz, po pravici odgnale od tega dela.«

Pri prevajanju seveda ni šlo le za jezikovna, temveč tudi za vsebinska in celo za »poslednja« vprašanja. »Toda zraven sem razmišljal in ugibal tudi o tem, da bo Gospod na sodni dan prav tako od tistih hlapcev, ki jim je dal samo en talent, zahteval resen obračun, če so kaj prigospodarili in pridobili, kakor od tistih, ki so prejeli pet talentov, velike darove in službe. In tisti, ki ni koristil Bogu in svojemu bližnjemu s prejetim, še tako majhnim in neznatnim darom, ampak ga je rabil samo zase in tako delal kakor svinja pri koritu, ki se sama vleže vanj, če se ji natrosi, in vse poje, tisti bo kot neraben, len, nepotreben, zanikrn, nezvest in hudoben hlapec, ki ni marljivo in zvesto izvrševal svoje službe in poklica, strt in bo dobil plačilo s hinavci ter bo pahnjen v najglobljo temo, kjer bo večno tuljenje in šklepetanje z zobmi.«

Znanje slovenščine ima Trubar za božjo milost in dar, ki obdarovanega zavezuje, da ga pomnoži. »Sv. Pavel prišteva raznovrstne jezike tudi med darove sv. Duha, a Bog mi je iz posebne milosti zaradi Jezusa Kristusa naklonil znanje slovenskega jezika, kakor ga govore v deželi Kranjski; v njem sem pridigal, kakor veste, sedemnajst let v različnih krajih slovenskih dežel; razumem pa tudi precej latinsko, nemško in laško. To torej in moja vest sta me gnala k temu prevajanju. In ker sedaj tudi nikogar ni, ki bi se tega hotel lotiti in ste povrhu še vi in gospod Vergerij želeli to od mene, sem se torej v imenu Gospodovem drznil in začel na najlažjem mestu.«