Veto je dvignjen prst

Gorenjski rojak Blaž Kavčič je bil pred koncem minulega leta izvoljen najprej za člana, nato pa še za predsednika državnega sveta. Ko je prejšnji teden opravil svoj prvi uradnejši obisk na Gorenjskem, je z njim nastal priložnostni pogovor.

Kaj lahko kot državni svetnik, izvoljen na Gorenjskem, storite za to regijo?

»Državni svet nima močnih izvršnih pooblastil. Lahko pa deluje v procesu sprejemanja zakonodaje, kjer želi prispevati k temu, da bo zakonodaja čim bolj prispevala k rasti kakovosti življenja državljanov Slovenije. To je naša splošna orientacija, konkretno pa so tudi gospodarska vprašanja, ki kažejo na to, da v Sloveniji potrebujemo učinkovitejši model gospodarjenja s sedaj še lastniškimi deleži v gospodarstvu, in tu pričakujem, da nam bo v državnem svetu uspelo prispevati k temu, da bodo oblikovani boljši modeli, ki bodo na eni strani onemogočali, da bi se šlo v enostranske razprodaje državnega premoženja, po drugi pa onemogočali premočan vpliv politike v gospodarstvu.«

Kako ocenjujete uspehe dosedanjih vetov, najopaznejšega dela državnega sveta?

»Res je delo državnega sveta (DS) najbolj opazno po vetih, čeprav to neradi štejemo kot dosežek, saj gre v nekem smislu za negativen dohodek. Veto pomeni dvignjen prst državnega sveta, da opozori poslance, da je o določeni materiji treba zaradi utemeljenih razlogov še enkrat odločati. Ko ravno govorimo o instrumentu veta, naj povem, da si v DS prizadevamo, da bi v stiku s poslanskimi skupinami dosegli soglasje za sprejem poslovnika državnega zbora v tem smislu, da bi imel DS možnost postaviti veto na posamezen člen zakona ali skupino členov, s čimer bi s tem šla vzporedno možnost, da državni zbor vsebinsko še enkrat odloča. Sedanja rešitev je dokaj groba. Državni zbor mora sprejeti ali zavrniti celoten zakon. Tudi mi v državnem svetu imamo določen pomislek, preden podpremo kakšen veto. Izpadlo bi zelo čudno, če bi na vsak zakon, za katerega menimo, da v določenih elementih ni dober, izglasovali veto. Tako smo bili denimo državni svetniki zelo razočarani nad nekaterimi določili zakona o prekrških, marsikdo je zato pričakoval veto na ta zakon. Toda državni svet ne more biti dežurna opozicija, ki nasprotuje prav vsaki rešitvi vlade.«

Uspešni ste bili z vetom na zakon o zaključku denacionalizacije, ki ob ponovni obravnavi v državnem zboru ni bil sprejet. Kakšno je vaše pojasnilo?

»To ni zakon, ki bi samostojno vstopil v čas in prostor in urejal določeno materijo. Ta zakon je prišel v postopek in naj bi dodatno urejal materijo, ki jo že ureja zakon o denacionalizaciji. Osebno ocenjujem, da je bil slednji sprejet na dokaj nesrečen način, preveč radodarno, preveč nekritično, v brezmejnem navdušenju za vračanje premoženja. Osebno sem bil vedno mnenja, da bi bilo pametneje sprejeti denacionalizacijski zakon, vendar v obliki, ki bi pretežno temeljila na vrednostno omejenih odškodninah, zlasti tam, kjer govorimo o pravnih osebah, o podjetjih. Prevečkrat se vidi v zahtevkih, da niso bile ustrezno ovrednotene obremenitve pri pravnih osebah in lastnikih, ampak se je vračalo, kot da bi bilo premoženje neobremenjeno. To je le nekaj glavnih slabosti zakona. Na ta zakon je bil sprejet zakon o zaključku denacionalizacije, ki je imel izjemno pospeševalen značaj. To bi pomenilo pritisk na pravosodne in upravne organe, da bi bilo možno odpreti že pravnomočno zaključene postopke. Menim tudi, da je bil v nekih rešitvah ta zakon manj naklonjen slovenskim državljanom in bolj tujim. Vse to je v tej težki presoji svetnikom zadostovalo, da smo se opredelili za veto. Soglašali smo sicer, da mora biti denacionalizacija čim prej zaključena, vendar se nam pospeški, kot so bili predlagani v tem zakonu, niso zdeli sprejemljivi. Zakon v državnem zboru potem ni dobil kvalificirane večine, eden od razlogov je bil tudi ta, da so mu odtegnili podporo v SDS.«

V državni zbor pa v teh dneh prihajajo spremembe zakona o državnem svetu, kjer gre za ureditev profesionalne funkcije predsednika državnega sveta. Kaj pričakujete?

»Ta zakon je zgolj uresničitev zahteve ustavnega sodišča iz lanskega leta. Če sem praktičen, ta zakon ni zelo pomemben s finančnega vidika glede plače predsednika: tako jaz kot moj predhodnik sva deležna nadomestila, ki je sicer nižje od plače, a omogoča normalno delo. Zadeva ni sprejemljivo urejena predvsem zaradi razlogov, ki jih je predstavilo tudi ustavno sodišče. Predsednik državnega sveta preprosto mora biti profesionalna funkcija, ker to zahteva obseg njegovega dela in ker mesto predsednika DS v državni hierarhiji zahteva polno odgovornega in polno zaposlenega človeka. Tudi predstavniška vloga predsednika DS na nacionalni in mednarodni ravni utemeljuje profesionalizacijo te funkcije. Ne pričakujem vsebinskih pomislekov poslancev, takšnih ni bilo že ob obravnavi pred nekaj meseci. Šlo je le za to, da ni bilo zadosti razširjeno vedenje, da ta zakon potrebuje dvetretjinsko večino. Sedaj se poslanci tega zavedajo in na tej osnovi pričakujem, da bodo zakon sprejeli s potrebno dvetretjinsko večino.«

Kaj menite o razdelitvi Slovenije na pokrajine, kar se nam v tem mandatu vse bolj odmika?

»Že v prvem poskusu lani se je DS nagnil v podporo regionalizacije Slovenije, čeprav sem eden tistih, ki menimo, da je zadeva glede števila pokrajin ušla izpod nadzora, s področja strokovnega členjenja države na področje kupčkanja v boju za oblast in denar. Mislim, da je problematično število pokrajin, pa tudi njihova imena. Pomembno je naslednje: da bi v Sloveniji lahko uspešno reševali vprašanja oblikovanja za državljane optimalnih rešitev (komunale, zdravstva, šolstva), pokrajine potrebujemo. Ker so to vprašanja, ki se jih ne da dovolj kvalitetno rešiti v lokalni skupnosti (imamo 210 občin, kar se nam je tudi »vsulo«, ker smo pustili racionalne kriterije ob strani, zato sedaj ne bi smeli ponavljati iste napake), potrebujemo še eno raven lokalne samouprave. Za Gorenjsko pa menim, da je primerno oblikovana regija, seveda pa tudi tu obstajajo različna gledanja, denimo zamisel o zgornji Gorenjski, ki so po svoje tudi legitimna.«