Čaka 12 tisoč ljudi

Socialno varstveni programi in storitve ministrstva za delo, družino in socialne zadeve ne pokrivajo potreb tistih, ki zaradi starosti ali prizadetosti potrebujejo skrb drugih.

Ljubljana - Poleg tega obstoječa mreža storitev ni dostopna vsem enako glede na kraj bivanja. To je ugotovilo računsko sodišče v revizijskem poročilu, ko je pregledovalo delovanje ministrstva. Za zagotavljanje socialnega varstva tistih, ki potrebujejo skrb in pomoč drugih, je v letu 2006 ministrstvo porabilo 13,3 odstotka vseh odhodkov državnega proračuna in 72 odstotkov svojega proračuna. Oblike pomoči, ki jih ponuja, so institucionalno varstvo starejših v javnih in koncesijskih domovih, institucionalno varstvo odraslih s posebnimi potrebami, pomoč na domu in družinski pomočnik. Posebno dramatično je stanje pri varstvu starejših: čeprav ima ministrstvo resolucijo o nacionalnem varstvu za obdobje 2006 do 2010, v kateri sledi cilju o petodstotni vključenosti starih nad 65 let, nima dovolj jasnega odgovora, kam s temi ljudmi. Kapacitete domov zajemajo 14.242 postelj, domovi so polno zasedeni, septembra 2007 pa je na sprejem čakalo 12.293 do domskega varstva upravičenih ljudi. Cilj ministrstva je 2010 doseči, da bo v domovih lahko 17 tisoč ljudi. Tudi če ta cilj doseže, brez postelje v domu ostane devet tisoč ljudi, poleg tega pa je pričakovati še staranje prebivalstva in večji naval na domove za starejše, opozarja na ugotovitve predsednik računskega sodišča Igor Šoltes. Tudi »pokritost« države z domovi za starejše je neenakomerna (Gorenjska je z manj kot 45 posteljami na tisoč prebivalcev med slabše pokritimi). Računsko sodišče se je lotilo tudi pomoči na domu, ki je je bilo v Sloveniji konec leta 2004 v Sloveniji deležnih 4732 ljudi, aktualnejših podatkov pa nimajo. Tudi tu prihaja do velikih razlik v dostopnosti med posameznimi statističnimi regijami. Računsko sodišče ugotavlja, da se potrebe upravičencev ne odražajo v državnem proračunu in proračunu ministrstva, da iz poročila niso razvidne usmeritve in cilji strategije na področju varstva starejših, da zaradi pomanjkanja podatkov ni mogoče oceniti uspešnosti izvajanja socialnega varstva starejših, poleg tega pa meni, da tudi slabše obvešča morebitne uporabnike o drugih možnostih varstva, razen seveda institucionalnega. Sprejelo je tudi več priporočil, kako izboljšati možnosti za socialno vključenost uporabnikov in dostopnost oskrbe. Med drugim predlaga, naj ministrstvo prouči možnosti za različne oblike formalne in neformalne pomoči. Ena od možnosti je tudi javno-zasebno partnerstvo pri zagotavljanju domov za stare, varovanih stanovanj in podobnega, pri čemer opozarja tudi na morebitna tveganja pri sodelovanju obeh sektorjev.