Ko vselej diši po ljubezni

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Prosti čas / ponedeljek, 21. april 2008 / 06:00

Romana Krajnčan je predstavila svojo drugo ploščo, s katero se uveljavlja kot odlična šansonjerka. Vonj po ljubezni zares diši.

Vašo prvo ploščo šansona Nekaj je v zraku ste pred slabimi štirimi leti »dobili« za rojstni dan. Če je takrat prevladovala želja po preizkusu v za vas novem glasbenem žanru, so vas k najnovejšemu glasbenemu projektu Vonj po ljubezni zapeljale drugačne misli…

»Pred letom in pol sem si zamislila koncert z naslovom Večer šansonov in zimzelenih melodij, na katerih so ob odlični glasbeni zasedbi poleg mene zapeli še Darja Švajger, Lara Jankovič in Jure Ivanušič. Doslej smo izvedli kar 25 ponovitev, ljudje so koncerte odlično sprejeli in mi na nek način pokazali, da potrebujejo to zvrst glasbe, da poezijo želijo poslušati tudi na tak način, da jih preprosto zanima še kaj drugega, kot so, recimo temu, različne vrste zabavne glasbe. Predvsem pa sem spoznala, da je šanson glasba, ob kateri se tudi sama dobro počutim, glasba, ki me zanima tudi kot pevko, in s katero je fino muzicirati na odru. Potem se pojavi tisti črviček z novimi idejami za nove projekte, vedno znova se mi je zdelo, da je to prava glasba, skozi katero bi lahko izrazila teme, ki me v tem življenjskem obdobju zanimajo bolj kot prej… Mož Lojze je začel pisati skladbe, vesela sem, da sem pritegnila tudi mlajše avtorje, med njimi sina Kristijana, pa Kajo Draksler in Janeza Dovča, ki ko so bile te napisane, sem poiskala najboljše pesnike, ki jih poznam…«

In jim ponudili izziv pisati poezijo na že napisano glasbo, kar ni ravno mačji kašelj?

»To je res, ampak tako napisane skladbe so res napisane samo zate. Pri nastajanju pesmi si tako rekoč vseskozi zraven, tako počasi postajajo tvoje in ko se poistovetiš z njimi, jih lažje in prepričana sem tudi boljše lahko interpretiraš. Te pesmi so potem kot otrok, ki ga od rojstva neguješ in oblikuješ ter pripravljaš na življenje. Z vsako pesmijo sem se ukvarjal posebej, recimo kolesarila po Goričkem, si prepevala in razmišljala, kaj in kako bi še lahko popravila, spremenila, izboljšala… To preprosto niso pesmi, ki so bile napisane včeraj, danes pa smo že v studiu. Nikamor se mi ni mudilo, niti sebi niti drugim se mi ni treba več dokazovati, projekt ni bil hit produkcija, pri čemer bi vse zamudili, če plošča ne bi izšla takrat, ko se najbolj prodaja. Vse, kar je na plošči, je prišlo iz srca, mojega, avtorjev glasbe in besedil in glasbenikov, s katerimi sodelujem.«

Ljubezen kot nekaj univerzalnega, radosti, zbližuje, osrečuje, a hkrati tudi boli in žalosti. Vse to lahko razberemo tudi iz pesmi, ki jih pojete, pa vendar, v celoti se mi plošča zdi zelo pozitivna…

»Mogoče tudi zaradi mene, ha, ha. Čeprav je kakšna pesem tudi, lahko bi rekla, tragična. Izguba svojega najdražjega, ti pa bi še vendarle še rad pogovarjal, se ljubil z njim, se sprehajal… Ko mi je besedilo poslala Desa Muck, mi je pripisala, da se je ob pisanju pesmi jokala in ko sem jo jaz prvič pela po melodiji, je sploh nisem mogla zapeti do konca, čisto me je vrglo s tira…«

Sami niste nikoli poskusili pisati svojih pesmi, tako besedil kot melodije?

»Pri tako dobrih glasbenikih, ki jih imam okrog sebe? Sem pa v mladih letih sama pisala skladbe za razne festivale tipa Veseli tobogan, Prvi glas Gorenjske in podobno. Eno mi je aranžiral tudi Privšek. Tako da pisanje pesmi imam v sebi in sem zato mogoče tudi bolj zahtevna do vseh, ki ustvarjajo z mano. Ponavadi vrtam toliko časa, da je skladba res taka, kot bi jo napisala sama, če bi le znala tako dobro.«

Kolikor vas poznam, se vsakemu vašemu glasbenemu projektu posvetite do popolnosti, ničesar ne prepustite naključju. Poleg odličnih tekstopiscev, kot so Feri Lainšček, Boris A. Novak, Kajetan Kovič, Andrej Rozman Roza, Desa Muck, Ksenija Šoster Olmer in Jera Ivanc, je tu še vaša skorajda »all stars« glasbena zasedba…

»Dobri glasbeniki seveda so neke vrste bonus za pevca. V večjem delu sem delala z ekipo, ki je sodelovala na koncertih šansona in zimzelenih melodij, in me bo tudi spremljala na promocijskih koncertih, poleg Kristijana na bobnih so tu še harmonikar Janez Dovč, kitarist Primož Grašič in basist Aleš Avbelj. Prvi koncert bo 23. maja v hotelu Mons v Ljubljani, potem pa še v Tržiču, v Slovenj Gradcu, na Lentu, v letnem gledališču Studenec bom pela s simfoničnim orkestrom, za katerega bo Lojze priredil nekaj šansonov, pa potem še v Ormožu. Ja, počakati moram Kristijana, da se po koncu semestra vrne s študija v ZDA.«

Po skoraj dveh desetletjih ustvarjanja glasbe za otroke ste se odločili za drug glasbeni žanr, šanson, ki je pri nas povezan s kar nekaj gledališkimi igralci, kot sta Jure Ivanušič, Lara Jankovič, Vesna Pernarčič, zakaj se niste podali v jazzovske vode?

»Nikoli ni šlo za neko premišljeno odločitev, češ, na katerem glasbenem področju bi se bilo še dobro poskusiti. Zabavna glasba me ni potegnila, tudi v jazzu se kot pevka ne vidim, šanson pa me je enostavno pritegnil. Začutila sem, da je to prava stvar zame. Povprečni poslušalec šanson enači z Edith Piaf. Ona je bila edinstvena in je pela francoski šanson, jaz pojem slovenskega. Tako ga čutim, dobra besedila, interpretacija in lepe melodije.«

Marketinški pristop k projektu je zagotovo posledica vaših dolgoletnih izkušenj, za vami je več kot 15 samostojnih plošč. Tokratna celo diši!

»Na začetku je bil bolj štos kot ne. Ideja, kaj pa če bi plošča dišala. Prijatelj Mitja, ki dela v oglaševanju, pa je zadevo vzel zares in zdaj imamo tu zelo lep ovitek, potiskano škatlico s knjižico z besedili, vse skupaj pa lepo diši.«