Ponoč` zna bit` dež

Skupna ležišča in podjetni ata

V Nici (še zmeraj smo v Latviji in ne na Azurni obali) smo si poiskali kamp. Pravzaprav domačijo Ergli po imenu, kjer je bilo mogoče na velikem travniku postaviti šotor, bilo pa je tudi nekaj bungalovov. Kaj pomeni Ergli? Najdem kraj v centralni Latviji, v hribih, kakih dvesto kilometrov proč. Mogoče je ime nekomu spomin na rodni kraj? Zakaj recimo ne bi v Kranju postavil hotela z imenom Kungota, od koder je deda takoj po vojni s trebuhom za kruhom prišel na Gorenjsko in si, podjeten, kot je, v 40 letih pridelal lastni hotel, ki ga zdaj vodi njegov sin?

Na dvorišče večje hiše smo se pripeljali ravno v času večerje in domače očitno zmotili med prehrambenim obredom. Iz hiše je »priletel« ata v delovnih hlačah, gol do pasu, ki je, gladeč se po trebuhu, z obraza mu je bilo razbrati, da razmišlja, le od kod smo se vzeli s temi predpotopnimi koretami. Z znanjem dveh angleških besed (za detajle mu je kasneje na pomoč priskočila hči) smo se vse dogovorili. »Tri latse na osebo, avta in šotora ne zaračunavamo,« takoj odkrije karte in nam pokaže toalete in kuhinjo. Super. Tokrat smo imeli srečo. Začnemo postavljati šotore, ko se spet pojavi naš podjetnik … Iz rokava izvleče aduta. Njegovo angleško-nemško-latvijsko razlago bi prevedli nekako takole: »Šotor. Dobr, sam zna bit dež danes ponoč'. Aja, ste navajeni. Prov. Ampak, če mi date po 4 late na osebo, lahko spite tamle zgoraj na skupnih ležiščih,« pokaže podolgovat skedenj, spodaj preurejen v počitniško hišico, na podstrešju pa je bil, kot smo spoznali kasneje, večji prostor, namenjen samo za spanje. Hudiča, tole bo najdražje do sedaj, a še vedno samo 40 evrov za vseh sedem (1 euro je 0,7 latsa). Ampak ni ga čez ugodje. Kupimo. O tem, da ni deževalo, pa naslednjič.