Uničena cesta zavira razvoj

Krajani Davče so se po septembrski ujmi znašli v neprijetni situaciji. Država obljublja, da bodo uničeno davško cesto obnovili do leta 2012, kar bi po njihovem mnenju utegnilo ogroziti razvoj vasi.

Otroke v šolo sedaj prevažajo po nevarni in uradno zaprti cesti. Kdaj bo torej v Davčo spet vozil avtobus? S posledicami uničujočih poplav se bodo v Davči očitno še nekaj časa soočali, saj naj bi se obnova močno poškodovane in na nekaterih odsekih tudi odnesene regionalne ceste zaključila šele do leta 2012. Ta rok se krajanom zdi nesprejemljiv; bojijo se namreč, da bi uničena cesta močno ogrozila razvoj podjetništva in turizma v kraju.

Po ujmi so sicer v največjo slovensko vas po površini zgradili nadomestno cesto od Dolinarja do Zgage, ki je zelo strma in ozka, zato je ob nizkih temperaturah in sneženju prihajalo do zdrsov avtomobilov v odbojne ograje. Prevoz učencev v šolo v Železnike tako ne poteka po nadomestni cesti, pač pa kar po luknjasti in poškodovani regionalni cesti, ki je sicer prevozna, a uradno zaprta za ves promet. Krajani so zaradi opisanih težav pred tremi tedni pisali tudi v kabinet predsednika vlade ter na ministrstvi za promet in šolstvo.

Da bi gradnja ceste stekla hitreje, so Davčarji pred kratkim ustanovili odbor za gradnjo davške ceste, ki ga vodi Peter Prezelj: »Po ujmi se je stanje v kraju precej poslabšalo. V Davčo avtobus uradno ne more, razen če bi prišel po zaprti stari cesti. Po njej v šolo v Železnike prevažamo tudi otroke, kar je problematično. Cesto naj bi sicer gradili pet let, izkušnje iz preteklosti pa kažejo, da bo gradnja trajala prej sedem kot pet let.« Prepričan je, da bi cesto lahko obnovili hitreje: »Tudi gradnja 2,7 kilometra dolge nadomestne ceste, ki je stala 822 tisoč evrov, je bila zahtevna, a so jo vseeno zgradili v okoli 45 dneh.« Odbor se tako zavzema za čimprejšnjo obnovo ceste, poleg tega pa opozarja, da bi bilo najbolj gospodarno, da bi cesto takoj zgradili v celoti in ne v več fazah.

A kaj če prizadevanja krajanov ne bodo padla na plodna tla in se bo uresničil napovedan scenarij, da bodo cesto obnavljali do leta 2012? »To bi bilo zelo slabo, saj je ob takšni cesti težko pričakovati razvoj vasi. Razmišljajo sicer, da bi že letos vzpostavili vsaj začasno prevoznost ceste, s čimer bo tudi prevoz otrok v šolo varnejši, a bo treba premisliti, kakšni posegi so smiselni, da ne bodo letos nekaj gradili, prihodnje leto pa nato rušili. A četudi bo cesta kmalu začasno prevozna, bomo naslednjih pet let vsi imeli 'razsute' avtomobile, ves čas bodo zastoji, blato ... Kakovost življenja nam bo torej bistveno padla,« je prepričan Prezelj, ki je med najbolj prizadetimi Davčarji po lanski ujmi.

Prezelj je namreč lastnik turistične kmetije Pr' Šoštarju z desetimi dvoposteljnimi sobami, ki je vrata odprla pred dobrima dvema letoma. Trenutno stanje davške ceste dodobra onemogoča turistični razvoj. »Smo celo na nižji stopnji razvoja kot ob odprtju turistične kmetije. Danes turisti pričakujejo, da se bodo na cilj pripeljali udobno. Že pred poplavami so nekateri gostje tarnali zaradi stanja davške ceste, zdaj pa se z vsakim individualno ukvarjam in ga skušam usmeriti po najbolj primernem dostopu do nas,« pravi Prezelj in nadaljuje: »Avtobusi bi v kraj lahko prišli le neuradno po zaprti cesti, a jih raje odpovem. Če bi se komu kaj zgodilo, bi bil na koncu jaz kriv. Nakopal bi si sitnosti, pa še agencija bi me lahko tožila, da sem jih zavajal.« Če se bo obnova ceste vlekla dolgih pet let, bo to za turistično kmetijo Pr' Šoštarju hud udarec. »Životarili bomo,« ugotavlja Prezelj.

S slabimi cestami se dan za dnem sooča Drago Čerin, ki že 14 let vozi učence nižjih razredov v podružnično šolo v Davčo. S kombijem v šolo vsak dan pripelje tri skupine učencev in pri tem naredi 49 kilometrov, v enem dnevu torej skupaj 98 kilometrov. Vožnja po cestah, ki so bile v najslabšem stanju prva dva meseca po poplavah, ga je v zadnjih šestih mesecih že večkrat udarila po žepu. »Kombi je skoraj vsak mesec na servisu. Problem so končniki in zglobi, večji sta obraba zavor in poraba goriva. A to je poleg kmetije moj edini vir zaslužka. K sreči so čez zimo nasuli vsaj stranske ceste, tako da so nekatere celo v boljšem stanju kot pred poplavami,« je dejal Čerin.

Luknjasta davška cesta negativno vpliva tudi na poslovanje trgovine v centru vasi. Lastnik Miran Jemec opaža, da se je promet zmanjšal za približno 20 odstotkov: »Krajani so začeli bolj racionalno razmišljati in raje nakupujejo v dolini, kot pa da bi se po luknjah vozili do naše trgovine, kamor so pred poplavami prileteli po vsako malenkost, zdaj pa so taki le še redki. K sreči je trgovina za nas obstranska dejavnost, glavni vir dohodka je kmetija.« Številne manjše vaške trgovine so ob velikih trgovskih centrih, ki rastejo kot gobe po dežju, dandanes primorane zapreti svoja vrata, kaj pa bo v prihodnje s trgovino v Davči, ki je na dan uradno odprta dobre tri ure, zaenkrat še ni znano. Zagotovo bo obratovala najmanj do konca šolskega leta, saj oskrbujejo tudi podružnično šolo v Davči, nato pa se bodo odločili o njeni usodi. »Včasih v enem dnevu nimamo niti enega kupca. Po drugi strani pa je pogosto dober obisk ob nedeljah, ko po maši trgovino odpremo za eno uro,« je povedal Jemec.

Davška cesta je nedvomno izjemnega pomena tudi za smučarski center Cerkno, saj sta se v preteklih sezonah na Črni vrh skozi Davčo vozili dve tretjini smučarjev. »V letošnji sezoni smo s te strani našteli veliko manj tako individualnih smučarjev kot tudi avtobusov. Škodo lahko merimo v več sto tisoč evrih,« je povedal direktor Miran Ciglič in dodal, da se s skrajnim rokom, ko naj bi bila cesta vendarle zgrajena – to je letom 2012, ne more sprijazniti. Ob nastali škodi v letošnji sezoni je to povsem razumljivo, toda kaj če kljub prizadevanjem obnova ceste ne bo stekla nič hitreje? »Nimamo kaj skrivati: to bi bilo zelo slabo. Kot da bi se ena od žil, ki vodijo v srce, zamašila. Temu sledi infarkt, ki ga lahko preživimo ali pa ne,« je ponazoril Ciglič.