Dežela, kjer je vse "na izi"

Avstralija je dežela velikih razdalj, kjer živijo ljudje vseh ras, barv in veroizpovedi in v primerjavi z "ekspres Slovenijo" vse poteka tako počasi.

Andrej Štular in Petra Stare, ustanovitelja in glavna akterja v Lutkovnem gledališču Nebo iz Kranja, sta se marca udeležila lutkovnega festivala v mestu Adelaide v Avstraliji. »Na razpis za festival, našla sva ga na internetu, sva prijavila najino doslej že na nekaj lutkovnih manifestacijah uspešno predstavo za odrasle z naslovom Soba. Bila sva sprejeta, na željo organizatorjev, če imava tudi kakšno otroško predstavo, pa sva jim ponudila še predstavo Take ljudske, v angleškem prevodu Folk Tales. Njihov festivalski koncept temelji na tem, da se na njem predstaviš z več ponovitvami, ne le enkrat. Tako sva v okviru festivala odigrala kar enajst predstav, včasih tudi po dve na dan, igrala pa sva tudi v tamkajšnjem slovenskem klubu,« je pripoved o tritedenskem delovno-turističnem bivanju v Avstraliji začel lutkar in multimedijski ustvarjalec Andrej Štular. Že tablice na avtomobilih »SA Festival State« povedo, da je Južna Avstralija dežela festivalov. V času, ko sta se mudila na južni polobli, je bilo v sicer milijonski Adelaidi kakih deset festivalov, glasbe, gledališča, lutk, hrane, grški priseljenci so imeli svoj festival … »Nekako vrhovni festival se imenuje Fringe, v okviru tega je potekal festival, imenovan Garden of Unearthly Delights (Vrt nezemeljskih užitkov), čigar del je bil tudi Puppet palace, Palača lutk, v kateri sva med približno 30 skupinami ob Čehih, Švicarjih, največ je bilo seveda Avstralcev, nastopala tudi midva.«

V Adelaidi so bili, s seboj sta vzela tudi enoletno hčer Ano, dobro sprejeti. Gostitelji so namreč poskrbeli za njihovo bivanje, prehrano in nekaj dnevnic. Takoj po prihodu jih je sprejel tudi predstavnik avstralskih Slovencev, nastanili pa so se pri skoraj osemdesetletnem Francu Lavrenčiču, po rodu iz zgornje Soške doline. »Zanimiv mož. Doma ima tudi priročno tišlarsko delavnico, kjer sva izdelala del scene za predstavo. Namesto vozička, ki je bil prevelik za transport, dve stojnici.« Kot je povedal Andrej, je Adelaida veliko razpotegnjeno mesto s samimi pritličnimi hišicami in se iz središča razteza kakih 40 kilometrov v vsako smer. Klima je v primerjavi z našo nekaj povsem drugega, saj so dnevne temperature običajno med 30 in 40 stopinj Celzija, zato je voda v nahrbtniku nujna prtljaga. Andrej in Petra v življenju ne komplicirata preveč in tako učita tudi Ano. Najbolj jih je utrudilo 24 ur na letalih do Avstralije in domov. Nekoliko pa je mali družinici tudi vročina prekrižala potovalne načrte, zato so se največ potepali po mestu, si ogledovali muzeje in galerije in si privoščili nekaj enodnevnih izletov.

»Zanimiv je bil dan v nacionalnem parku Kleland, še posebej pa tako imenovani Kangaroo Island, otok kengurujev, na katerem recimo prebivajo tudi pingvini. Kako so prišli tja in kako se znajdejo v teh toplih krajih, je zame še vedno uganka. Pa koale. Nam so se zdele te živali zelo nenavadne, nekako sestavljene in počasne. Sicer je v južni Avstraliji tako ali tako vse »bolj na izi«. Menda koale jedo samo eno vrsto evkaliptusa, ki vsebuje veliko eteričnega olja, ki jih nekoliko »zadane«, zato so te živali nekoliko »slow motion«. Ena minuta, en premik.« Andrej je bil navdušen nad multikulturnostjo, ki jo srečaš na vsakem koraku. Tam je mogoče srečati celo Evropo, Azijo, najmanj je še domorodcev. Da aborigini nekako ne sodijo v mesto, kjer delujejo precej tragično, Andrej jih bolj vidi v zavetju grmov v puščavi. »Angleži, ki so tja prišli prvi, Nemci, Italijani, Španci, Rusi, Portugalci, Švedi, Poljaki, Francozi, Turki, Nizozemci, Jugoslovani, Indijci ... Avstralija je mlada in hoče mlade ljudi. Je odprta in radodarna. A ima tudi svoja pravila. Pridi, delaj in naredi. Ne »zajebi«, saj luzerjev in kriminalcev ne potrebujemo, velja za to prostrano deželo,« pripoveduje Andrej in dodaja izkušnjo iz kraja Lobentahl, kjer sta med drugim tudi igrala predstavo Take ljudske. Ta predel so pretežno naselili nemški priseljenci. Kako so se tu znašli Nemci? Zdaj se emigracija odpira Irancem, Iračanom, Afričanom, Eritreji, Zimbabveju, Kongu … Nekajkrat so obiskali tudi slovenski klub, ki ima dvorano, kakršne Kranj nima. Tja vsako nedeljo hodijo Slovenci iz Adelaide, imajo piknike, poslušajo slovensko glasbo, se zabavajo …

Malo Ano je med njunimi nastopi varovala žena vodje festivala, sicer po rodu Indijka. Andrej in Petra sta bila še posebej s predstavo Take ljudske zelo uspešna in med drugim tudi nominirana za glavno nagrado. Od Avstralije so se poslovili z dobrimi občutki in mislijo, da se mogoče še kdaj vrnejo. V deželo močne nenavadne svetlobe, velikih razdalj in upočasnjenega življenjskega ritma.