Želel je ustanoviti opozicijo

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: Kranj / torek, 15. april 2008 / 06:00

Ljubo Sirc, častni občan Kranja, ki desetletja po vojni živi v tujini, je v pogovoru v Kranjski hiši obnovil svojo življenjsko zgodbo.

Kranj - Milan Nardin, ki je z uglednim meščanom, intelektualcem in svetovljanom Ljubom Sircem vodil pogovor, je dejal, da gre za človeka, ki ni nikoli sklonil hrbtenice. Sina kranjskega tovarnarja, ki je končal študij prava in govoril več tujih jezikov, med vojno pa bil partizan v prekomorski brigadi, je povojna revolucionarna oblast leta 1947 zaprla, češ da je britanski vohun. Na insceniranem procesu ga je najprej obsodila na smrt, nato pa na zaporno kazen, ki jo je odslužil leta 1955. Ko je bil zaprt, je imel obilo priložnosti za študij, in kot sam pravi, je v teh letih pripravil svojo doktorsko disertacijo iz ekonomije, ki jo je zagovarjal leta 1960 na univerzi v Švici.

Ljubo Sirc je bil rojen leta 1920. V Kranjski hiši je skupaj z nekaterimi starejšimi meščani, ki so se udeležili pogovora z njim, ugotovil, da gre za hišo puškarja Mišiča iz časa njegove mladosti. Tega obdobja se rad spominja, v pogovoru je duhovito nizal spomine iz tistega časa. Ko se je začela vojna, je Sirčevim grozil izgon v Srbijo, zato so se preselili v Ljubljano, ki je bila pod italijansko okupacijsko oblastjo. Nemci pa so jim v Kranju zasegli tekstilno tovarno in jo spremenili v tovarno raket. Ljubovemu očetu, ki je kupčeval z bombažem, so ravno na začetku vojne zasegli ruski bombaž, ki ga je pripeljal v domovino, da bi z njim oskrbel jugoslovanske predilnice. V Ljubljani se je Ljubo Sirc pridružil Osvobodilni fronti. Nato je opisoval svojo medvojno odisejado, ko je bil poslan v tujino, ob prihodu v domovino pa so ga zaprli kot nemškega špijona. Nato se je pridružil prekomorskim brigadam. »Po partizanščini se je začela politika, po vojni so me obtožili, ker sem želel ustanoviti opozicijo,« je povedal iskrivi govornik, ki je tudi o obdobju povojnega trpljenja v zaporu govori duhovito in s kančkom samoironije. Verjetno je njegova optimistična narava pomagala, da v tem obdobju ni obupal. V tem času ga je najbolj potrlo, da je bil zaprt njegov oče. Ko so ga sredi petdesetih let izpustili iz zapora, ni želel ostati v domovini. Odšel je v Švico, nato pa se je preselil na Škotsko, vmes je kot univerzitetni profesor služboval celo v Bangladešu. V pogovoru se je dotaknil tudi svoje epizode, ko je takoj po slovenski osamosvojitvi leta 1992 kandidiral za predsednika države. Kandidiral je na pobudo LDS, vendar je pozneje ugotovil, da je ta stranka daleč od liberalizma, kakršnega razume sam. Častni občan Kranja je postal leta 2003.

Vsa leta po osamosvojitvi pa se bori, da bi mu vrnili premoženje, ki so ga zaplenili njegovi družini. Nemci so tovarno, ki so jo zasegli, po svojem odhodu požgali. Ker mu država Slovenija ne vrne tistega, kar so mu pobrali, je pred leti zavrnil tudi državno odlikovanje. Ravno v dneh, ko je v Kranjski hiši potekal pogovor z njim, mu je Evropsko sodišče za človekove pravice zaradi prepočasnega odločanja slovenskih sodišč v postopkih vračanja zaplenjenega premoženja prisodilo denarno odškodnino. Gre za dvajset tisoč evrov, kar pa ne predstavlja zadoščenja za tisto, kar mu slovenska država še dolguje.