Sedmica: Stavka, ki to ni

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 14. april 2008 / 06:00

Vlada je pred težko preizkušnjo: popustiti ali ne popustiti pred stavkovnimi grožnjami zdravnikov in sodnikov.

Minister za javno upravo Gregor Virant je za zdaj trdno odločen, da ne popusti. »…, pa čeprav na račun nekoliko nižjega volilnega rezultata,« še doda minister. Čestitam, vlada mora imeti oné, da se ne izrazim neprimerno. Kako se bo stvar končala, bomo pa še videli. Krajše čakalne vrste v zdravstvu in zmanjšanja sodnih zaostankov do konca letošnjega leta ni pričakovati. Zelo verjetno pa bistvenega premika v pozitivno smer na teh dveh akutnih družbenopolitičnih področjih ni pričakovati niti leta 2009 niti leta 2010 niti – no, ja, to je druga tema.

O tem, ali imajo zdravniki in sodniki v resnici prenizke plače ali ne, ne razmišljam. Navsezadnje je denarja tako kot v državnem proračunu tudi v družinskem vedno premalo: pa naj gre za zdravnike, sodnike, šolnike, novinarje, smetarje, cestarje, pocestnice ali katerokoli drugo dejavnost, ki vam pade na misel. Tudi to je res, da imajo v duhu človekovih pravic in sodobne družbene misli do stavke pravico vsi, se pravi, ne glede na poklic. Samo tega nisem zasledila še nikjer razloženega, kako je s stavkokazi, če, denimo, stavkajo zdravniki. Ali je zdravnik, ki v času stavke nekomu reši življenje ali, recimo, pogojno rečeno samo nogo, stavkokaz ali ni? Nedvomno bodo vsi zdravniki v en glas zavpili: ni stavkokaz, saj je reševanje življenj notranje bistvo našega poklica. In kdo, lepo prosim, si upa zagotoviti, da ni vsak, na videz čisto nedolžen zdravniški poseg rešitev življenja? Odgovor je: nihče, ki ni pretirano samovšečen. Povedano drugače, biti zdravnik je (enako kot biti gasilec) poslanstvo, ki je samo po sebi skregano s stavko. Denar gor ali dol. Kratko malo je sramotno, biti zdravnik in ne rešiti nekomu življenja (ali ga kako drugače »pocajtati«) zaradi prenizke plače. Morda tudi zato do zdaj še nisem nikjer zasledila, da bi v deželi stavk (v mislih imam Italijo in Francijo) stavkali zdravniki. Sicer pa, stavka, ki izključuje pojem stavkokaz, ki je vnaprej časovno omejena, ki predvideva takšne in drugačne izjeme, ni nikakršna stavka, ampak je vihar v kozarcu vode. Je pa res, da smo takšnih viharjev v Sloveniji vajeni oziroma se v Sloveniji s pravo stavko sploh še nismo srečali. Za kar se lahko vse dosedanje vlade (vključno s sedanjo) zahvalijo sindikalnim voditeljem, ampak tudi to je druga zgodba.

Kar se stavkovnih groženj s sodniških vrst tiče, so sramotne že zato, ker državni uslužbenci, ki so pridelali toliko zaostalega dela, kot so ga slovenski sodniki, o stavki nimajo pravice niti sanjati, kaj šele, da bi z njo grozili pred vso slovensko javnostjo. Da ne rečem, da sodniki s stavko pravzaprav grozijo javnosti oziroma tistemu delu javnosti, ki čaka na pravično sodbo, ne pa vladi.

V zvezi s sodnimi zaostanki pa je treba poudariti, da se vsa slovenska sodišča še zdaleč ne otepajo z enako količino zaostalega dela oziroma da se število sodnih zaostankov od sodniške palače do sodniške palače razlikuje. Povedano drugače: nekatera sodišča oziroma nekateri sodniki opravijo več (med seboj primerljivega dela) kot drugi - ali po domače: nekateri so bolj delovni kot drugi. Zato je milo rečeno nenavadno in tudi krivično, če bi dobili konec meseca enako denarja za opravljeno in za neopravljeno delo. V zasebnem sektorju je tako, da te za delo, ki ga nisi opravil, delodajalec postavi na cesto.