Iščem moža (1)

V srednji šoli sem imela najprej štiri, konec četrtega letnika pa le še dva sošolca.

Prevladovala je torej ženska populacija. Obstajali pa so fantovski razredi, ampak šele v četrtem letniku smo na šolskem izletu s sošolkami ugotovile, da nas fantje iz računalniškega razreda gledajo kot najbolj žensko zanimiv razred takratnega šolskega obdobja.

Moja prva ljubezen ni trajala dlje kot tri mesece, pa še tu sem dobila glavno vlogo, ker sem znala pisati dobre spise. Še posebej za ure psihologije. Na koncu jih ni niti več prepisoval, ampak je le z ediksom pobrisal moje ime, podpisal na papirju sebe in spis oddal. Njemu se je vse skupaj zdelo 'zabavno'.

Računalnika me nikoli ni bilo strah in tako sem pri dvajsetih ugotovila, da obstajajo spletne klepetalnice. V tistih časih je bil najbolj popularen irc. Pred nekaj leti se je število klepetalnic še povečalo, med priljubljenimi in znanimi sta kupid in ona-on, najstniki pa verjetno poznajo še kup drugih. Zanimiv je tudi siolov kupid, pa spoznaj.com. Blogi in forumi so spet svoja spletna zvrst, uporaba msn-ja je že nekaj običajnega.

Najprej so bile klepetalnice namenjene samo klepetu, počasi so se iz tega razvila druženja, spoznavanja, sledila je nekakšna seksualna revolucija, trenutno pa med množico uporabnikov naletiš lahko (z nekaj smole) tudi na poklicne lažnivce oziroma profesionalne male lopove. Govorim o svojih izkušnjah in zgolj lastnem pogledu na virtualni svet. Nekateri portali so namenjeni iskanju moža, drugi flirtanju, lahko pa se dogovorite tudi za 'popestritev spolnega življenja', če temu tako rečem - z 'živimi igračami'. Največ povpraševanja je tu s strani parov po tretji (ženski) osebi, ki bi se jim pridružila na 'drzni poti užitkov'. Direktno povpraševanje po diskretnih srečanjih je upadlo zaradi pred leti v slovenskih medijih objavljene svingerske afere, v katero je bilo vpleteno ime znanega slovenskega politika.

Ljudje so na spletnih portalih lahko vse tisto, kar v realnosti niso, ne morejo biti in nikoli ne bodo. Mirko iz Maribora vam razloži, da je ravno ločen, vendar še ne dokončno, z ženo še živita v isti hiši, v isti sapi pa ga zanima, kaj počnete v prostem času. Odgovorite, da se ukvarjate z gojenjem peteršilja, da imate kar njivo te zanimive rastline, in sledi odgovor: aha, kao neko bio kmetovalka si potem ... Pa čeprav peteršilj poznam samo toliko, kolikor ga mama uporablja za kuho.

Enim je nerodno, ker iščejo prek spleta ženo, spet drugi porabijo ves dan za pisanje desetvrstičnega povabila na kavo, tretjim klepet in tipkanje ne delata problemov, v realnosti pa zmrznejo. Največkrat je odgovor na vprašanje, zakaj si se znašel na ona-on: bil sem radoveden.

Zadnje čase me spletne klepetalnice dolgočasijo, saj je večina ljudi na različnih spletnih portalih istih, le 'nicki' oziroma njihova spletna imena so drugačna. Kvalitetni pogovori so v mojem primeru redkost, če pa že so, je sogovornik na drugi strani ekrana star petdeset let ali več. Žal me modni odnos, mlada žena in ostareli soprog, ne privlači dovolj. Vizualnost, vonj, okus, gibi, pogled, nasmeh – pa še kaj bi našla, sem vedno postavila polovičko višje od karakterja. To v nekaterih primerih predstavlja problem, saj se na koncu lahko izkaže, da rek 'lepota gre skozi želodec', drži. O tem bi kaj več vedel prijatelj, jaz pa sem po merilih klepetalnic največkrat le 'zbirčna in zatežena'. Mogoče sem pa odrasla in vem, kaj bi rada.

Predstavljajte si, da je spletna klepetalnica sejmišče, kjer nekdo prodaja, drugi kupuje, eden obljublja, spet drugi špekulira in približno tako kot v realnem svetu, najbolj odkriti in pošteni so največkrat najmanj zanimivi. Menda ženske iščemo situirane moške, hlepimo po varnosti, moški sanjajo o Charlijevih angelčkih. Pa o diskretnih zmenkih, za popestritev domačega življenja, ker je doma postalo monotono. Obstaja celo mnenje, da so oddane dame v tej smeri še hujše. (Moj) virtualni svet nasproti realnemu ponuja pravljico in dovoli rasti idealom, ki jih gojimo v svojih najbolj skritih kotičkih. Ne trdim, da ljubezen na spletu ne obstaja, kot tudi nikoli ne bom rekla, da smo v vesolju sami.

Povedala vam bom zgodbe o ljudeh, lastnih izkušnjah, človeškem karakterju, resničnih spoznanjih, hrepenenjih, človeških strahovih in drznih podvigih posameznikov, ki so se največkrat začeli in končali na papirju, že ob prvem telefonskem pogovoru ali še preden je natakarica na mizo postavila skodelico kave.