Včasih športnike težko razume

"Velika uganka mi je, zakaj se slovenski športniki obnašajo tako, kot se. Največji šampioni alpskega smučanja se točno zavedajo, kaj je njihova služba: ne samo smučati, ampak tudi dajati intervjuje novinarjem, ker točno vedo, da eden brez drugega ne morejo," razmišlja Aleš Smrekar, športni novinar na Radiu Slovenija.

Aleš, ki prihaja iz Lesc, zdaj pa živi v Ljubljani, je na radio prišel kot študent novinarstva, da bi opravil obvezno prakso, zdaj pa tam dela že petnajst let. Preizkusil se je tudi na televiziji; na POP-u je pripravljal oddajo Abeceda športa, a mu ta medij ni tako ustrezal. »Na televiziji si odvisen od mnogih ljudi. Če ti kamerman na primer ne posname tistega, kar hočeš, ne moreš narediti tistega, kar si si zamislil. Na radiu si sam s kaseterjem, točno veš, kaj hočeš vprašati in kaj rabiš. Poleg tega pa vsak, ki prestopi televizijski prag, postane v trenutku važen,« meni Aleš, sicer ljubitelj različnih športov, ki mu v zadnjem času posebno vrsto športa predstavlja varstvo še ne dveletne, a kljub temu zelo živahne hčerke.

Je k odločitvi za športno novinarstvo pripomoglo tudi vaše športno udejstvovanje?

»Plaval sem osem, devet let. Ukvarjal sem se z vsemi športi, zato mi je bilo to vedno blizu. Na radiu sicer nisem začel kot športni novinar. Na Valu 202 sem prehodil pot, ki jo mora vsak začetnik: od asistence v jutranjem programu do urednika. Nato sem počasi začel zraven delati še šport. Ko je Franci Pavšar st. šel v pokoj, sem z Igorjem Tomincem prevzel alpsko smučanje. Potem sem bil nekaj časa t. i. dvoživka – delal sem za Val in šport, nakar sem se preusmeril v šport. Pozimi sem zadolžen za alpsko smučanje, poleti za jadranje, delam pa v bistvu vse. V športnem programu vodiš vse oddaje, pri velikih projektih, kot so svetovna prvenstva in olimpijske igre, pa tako ali tako delaš vse, ne le športe, ki jih pokrivaš.«

Vam bolj ustreza delo na terenu?

»Ja, čeprav se tudi v studiu počutim zelo domače. Težko je delati šport iz studia, kar veliko delamo, zdaj ko ni denarja, pa onega in tretjega. Situacija je pač takšna. Težje je delati iz studia, kot če si v središču dogajanja. V studiu si vezan na televizijsko sliko in telefonske pogovore, ne moreš govoriti o samem vzdušju.«

Najbrž zna biti vaš poklic precej stresen, ko po koncu tekme lovite športnike za izjave, pri javljanju lahko nastopijo težave z zvezami …

»Slednje je precej bolj stresno in nepredvidljivo. No, zdaj se spet vračam na denar, čeprav o tem nerad govorim, a ker pač ni toliko denarja, da bi imeli takšne linije, kot bi bilo treba, delamo tudi z mobiteli. To je res stresno. Nekoč sem iz Val d'Isera komentiral po telefonu, in govorim in govorim, vmes se mi je zazdelo, da je nekaj zaškrtalo, a je na radiu prvo pravilo, da ne smeš nehati in moraš vedno do konca komentirati. In med komentiranjem mi je nato začel zvoniti telefon, saj sem ven padel že pred ne vem kolikimi minutami.«

Kakšne izkušnje imate z vrhunskimi športniki?

»Velika uganka mi je, zakaj se naši športniki obnašajo tako, kot se. Največji šampioni alpskega smučanja se točno zavedajo, kaj je njihova služba: ne samo smučati, ampak tudi dajati intervjuje novinarjem, ker točno vedo, da eden brez drugega ne morejo, tu bi morala biti vzajemna povezava. Pri nas je vse odvisno od rezultata; če je športnik dober, bo pri vsakem novinarju stal pol ure, če bo pa slab, te bo lovil na besedo. Če boš nekaj narobe vprašal, te bo hitro nazaj na isti način poskušal okrog prinesti. To me zelo moti. Nikomur ni v interesu, da bi poročal o slabih rezultatih in koga pribijal na križ, vsi bi radi poročali o samih zmagah, a realnost ni taka.«

Včasih je med športniki za zelo veščega dajanja izjav veljal Jure Košir. Kdo se mu danes približuje v tem smislu?

»Oh, jih je kar nekaj. Košir, čeprav ni povedal tistega, kar si ga vprašal, je to tako lepo povedal, da je poslušalec že mislil, da je odgovoril. Košir se je in se še vedno zaveda, za kaj potrebuje medij. Jadralec Gašper Vinčec sicer ni govorec, ni Košir, da bi pravilno in lepo slovensko govoril in da bi še ton glasu imel takšen kot Jure, je pa odkrit, njegove izjave so sočne. Tudi Iztok Čop je eden od športnikov, ki vedo, kaj in kako povedati, čeprav se mnogim zdi dolgočasen in mogoče tudi je s svojim načinom izražanja. Tudi Andrej Jerman pove tisto, kar ga vprašaš, čeprav zelo hitro govori in požre kakšno besedo.«

Koliko dni na letu ste povprečno v tujini?

»Odvisno od sezone. Letos bom kar veliko - približno dva meseca in pol - saj bom zaradi olimpijskih iger en mesec na Kitajskem.«

Marsikomu se vaš poklic zdi idealen, češ da veliko potujete, da si ogledate ogromno tekem, spoznate vrhunske športnike … Realnost verjetno ni tako idealna?

»Ooooo, v Wengen je šel, si, na primer, mnogi mislijo. Naj povem, kako to izgleda: v petek zjutraj se usedeš v avto in devet ur voziš do Wengna, prideš direktno k našim, treba jih je posneti. Preden greš v hotel, moraš narediti še tri stvari za zvečer in zjutraj, nato prespiš, v soboto, ki je za radijce najbolj stresne že zaradi Športne sobote, imaš že zjutraj prenos tekme. Konec tedna je ponavadi toliko športnih oddaj, da delaš do osmih zvečer, se potem pripraviš na naslednji prenos, nato pa greš spat. V nedeljo spet sledi prenos, nato se usedeš v avto in se spet voziš devet ur nazaj v Slovenijo, kamor se vrneš ob treh zjutraj. Olimpijske igre so sploh poglavje zase, vse dni delaš od jutra do večera. Prav želim si, da bi kdaj šel na tekmo, da mi ne bi bilo treba delati in da bi res užival. No, tudi sicer pri delu uživam, ker imam rad ta poklic, rad se igram z besedami in mi je vsak prenos užitek.«