Najraje gre na Sv. Jošt

Besedilo: Janez Ferlic
Kategorija: Šport / četrtek, 3. april 2008 / 06:00

Slovenski obrambni minister Karl Erjavec priznava, da je po duši športnik, kar se odraža v njegovi zelo solidni kondicijski pripravljenosti. Z njim smo se povzpeli na Sv. Jošt nad Kranjem, njemu priljubljeno in redno obiskovano točko.

Naš skupni pohod do vrha Jošta se je končal po zgolj dobrih petindvajsetih minutah hoje in na koncu hitrega teka po znani »Sodarjevi« poti iz Stražišča. Ministru Karlu Erjavcu, ki sedaj stanuje v Naklem, pa to ne pomeni edine vrste rekreacije, saj se navdušuje tudi nad tenisom in, zanimivo, deskanjem na snegu. Pravi, da je Slovenska vojska ponosna na svojo športno četo in še vnaprej želijo pomagati vrhunskim športnikom, ki jim zaposlitev v vojski ponuja nekakšno socialno varnost.

S katerimi športi ste se ukvarjali v mladosti?

»V osnovni šoli je bil moj glavni šport košarka, ki sem jo igral vse do začetka študija na pravni fakulteti. Že v času študija pa sem redno zahajal na Jošta, ponavadi zelo zgodaj zjutraj, preden sem se odpravil v Ljubljano. Takrat sem še stanoval v Kranju in sem se kar peš odpravil od doma. Zelo rad sem igral tudi tenis, za kar pa mi danes ponavadi zmanjka časa. Večkrat smo se dogovorili s kolegi za partijo tenisa, ki pa sem jo moral nemalokrat odpovedati zaradi nujnih službenih obveznosti. Glede na moj delovnik in pomanjkanje prostega časa pa mi sedaj še najbolj ustrezajo pohodi na Jošta in ni važno, v katerem letnem času.«

Zakaj ravno Jošt oziroma hoja v hribe?

»Nekako mi še najbolj ustreza kombinacija hoje in teka. Po »Sodarjevi« poti od zgornjega parkirišča imam do vrha Jošta najhitrejši čas pod dvajsetimi minutami, v povprečju pa za vzpon porabim okoli dvaindvajset minut. Če le utegnem, se podam redno dvakrat na teden. V primeru daljše odsotnosti zaradi obveznosti v tujini pa skušam zaostanek nato takoj nadoknaditi. Občasno pa se obujem v superge in odtečem kakšen krog po Udin borštu.«

Redno vas spremljata vaš pes Lord, na roki pa merilec srčnega utripa. Zakaj to?

»Z merilcem srčnega utripa kontroliram intenziteto naprezanja. Ponavadi zadnje metre pod vrhom opravim s hitrim tekom, ki je že kar šprint in takrat se mi srčni utrip dvigne tja do 195 udarcev na minuto. Pozna se mi dobra fizična pripravljenost, kar mi nenazadnje kaže tudi jutranji srčni utrip, ki se giblje tam okoli petdesetih udarcev na minuto. Ja, moj pes Lord pa je redno z menoj. Zaenkrat ima še dovolj kondicije, da mi lahko sledi.«

Ukvarjate se tudi z zimskimi športi in to celo z deskanjem na snegu?

»Res je. Pozimi veliko smučam in deskam na snegu. Letos imam tako za seboj že osemnajst smučarskih dni. Kranjska Gora, Krvavec in občasno tudi Višarje so mi najljubši smučarski tereni. Z desko na snegu sem se spustil tudi po znameniti progi Vitranc, ki mi ni predstavljala nobenih težav.«

Kako pa gledate na zgledno urejenost športa v Slovenski vojski?

»Zelo pozitivno. V mojem mandatu smo precej povečali število športnikov v športni četi in do leta 2010 načrtujemo, da se bo število povečalo na sto. To je eden izmed načinov, da pomagamo športnikom, da dosegajo zares vrhunske rezultate. Poglejte samo primer Petre Majdič, in še marsikoga imamo, ki posega po samem svetovnem vrhu. Na neki način je to tudi promocija Slovenske vojske, kar pa se premalo poudarja. Po drugi strani pa od vseh vojakov, ki so zaposleni v Slovenski vojski, zahtevamo, da so v odlični fizični pripravljenosti in dobro izurjeni, kajti le kondicijsko dobro pripravljeno telo je kos vsem naporom, ki jih morajo prenašati vojaki. Pred časom sem se vojakom pridružil na urjenju in sem pretekel dobrih sedem kilometrov in dodatno opravil še trideset sklec.«

Tudi po vaši zaslugi bodo na Pokljuki začeli graditi sodobni biatlonski center?

»Lahko rečem, da je Ministrstvo za obrambo na neki način gibalo turističnega razvoja na Pokljuki, kjer so naravne danosti naravnost idealne in to je potrebno izkoristiti tako v namene športa kot turizma. Tekme svetovnega pokala so bile že ogrožene, sedaj pa imajo licenco podaljšano. Ne bo pa to zgolj biatlonski center, temveč tudi priložnost za druge športe in priprave športnikov. Pogoji bodo optimalni tako poleti kot pozimi.«

Katere športe spremljate in ste prisotni kot gledalec?

»Reden gost sem na tekmah svetovnega pokala v biatlonu na Pokljuki ter na pokalu Vitranc v Kranjski Gori, potem so nekaj posebnega smučarski poleti v Planici in tudi Zlata lisica v Mariboru, kjer mi je še najbolj v spominu ostalo leto 2005, ko je na pohorski strmini slavila Tina Maze. To so res izjemni trenutki, ki te prevzamejo. Spremljam tudi moštvene tekme, v zadnjem času predvsem hokej in mednarodno ligo Ebel. Kar nekoliko mi je žal, da lovorika ni pristala v rokah hokejistov Olimpije.«

Kako ocenjujete športno zavest Slovencev?

»Še vedno premalo znamo ceniti uspehe Slovenskih vrhunskih športnikov. Nas je zelo malo, baza športnikov je majhna in iz tega ven potegniti najboljše ter jih pripraviti do najboljših rezultatov, je težko. Zato je vsaka kolajna na mednarodni ravni izjemen uspeh in Slovenska vojska pri tem želi pomagati.«