Simon Robič (1824-1897)

Besedilo: Dr. Janez Mlinar
petek, 28. marec 2008 / 06:00

Znameniti Kranjskogorci

Simon Robič se je rodil 11. februarja 1824 v Kranjski Gori, v hiši, ki je nosila domače ime "pr' Urbanju". Družina ni bila premožna, očitno pa so se domači zavedali pomena znanja in šolske izobrazbe, saj so vsaj dvema sinovoma omogočili primerno šolanje. Starejši brat Luka je po dokončanem šolanju postal davčni uradnik v Ljubljani. Po upokojitvi leta 1874 se je kot velik rodoljub angažiral v deželni politiki in bil v več kot deset let trajajoči karieri deželnega poslanca nekaj časa tudi zastopnik kranjskogorskega okraja v Kranjskem deželnem zboru. Verjetno je ravno Luka finančno pomagal mlajšemu Simonu, potem ko je ta leta 1839 začel obiskovati gimnazijo v Ljubljani.

Simon se je že v gimnazijskih letih navdušil nad naravoslovjem, zlasti nad botaniko. Kljub interesu za naravo je najprej dokončal študij filozofije, nato vstopil v bogoslovje in bil 1850 posvečen v duhovnika. Služboval je v različnih krajih po Kranjskem. Sprva je bil kaplan v Metliki, nato pa v Loškem potoku, Dobu, Preddvoru in od 1862 v Borovnici. Tu je začel objavljati rezultate svojih raziskav in opazovanj. Sprva se je s poljudnim pisanjem oglašal v Novicah, kasneje tudi v reviji Dom in svet, znanstvene prispevke pa je v slovenskem jeziku objavljal v Izvestjah muzejskega društva za Kranjsko. Po Borovnici je župnikoval še v Šenčurju pri Kranju, bil beneficiat v Olševku in od 1874 upravitelj župnije na Šenturški gori ob vznožju Kamniških Alp. Vseskozi je intenzivno raziskoval in pisal.

Robič se je izkazal kot strasten zbiralec in popisovalec posameznih rastlinskih vrst. Z gobami, ki jih je nabiral po Kamniških planinah in na Šenturški gori, je obogatil in dopolnil do tedaj najpopolnejšo zbirko kranjskih gliv naravoslovca Vossa. Med njegovimi gobami je 10 takih, ki jih je Robič sploh prvi zasledil in popisal. Zbiral je sladkovodne in morske alge, po delu Gorenjske in Notranjskem je nabiral mahove in med drugim v dolini Kokre našel v nižini dve vrsti mahu, ki običajno rasteta samo v višjih legah. Na slovenskih tleh je med drugim odkril tudi do tedaj v Evropi nepoznan mah. Njegova zbirka hroščev in členonožcev, ki jo je lastnoročno opremil s podatki o najdiščih, obsega več kot 5.600 primerkov. Hrošče si je izmenjeval z znanstveniki po Evropi, ki so njemu na čast enega od odkritih hroščev imenovali po njem. Nabiral je planinske polže in med drugim odkril 10 zanimivih originalov, od katerih jih je pet poimenovanih po njem. V jarku med Borovnico in potokom Ohanico, na prehodu Ljubljanskega barja v kraški svet, je Robič našel celo školjko z biserom. Njegova celotna zbira mehkužcev obsega več kot 10.700 primerkov. Njegovo gradivo v mnogih primerih predstavlja osnovo zbirk današnjega Slovenskega prirodoslovnega muzeja v Ljubljani.

Toda v spominu slovenske javnosti je ostal predvsem kot jamar in raziskovalec življenja v njih. Sam ali v spremstvu lokalnih vodnikov je pregledal in raziskal večje število jam in brezen, zlasti na območju Kamniških planin, v okolici Borovnice ter Doba. Pri tem se ni omejeval zgolj na iskanje živalskih in rastlinskih vrst. V do takrat manj znani Mokriški zijavki, v kateri je sicer iskal tako imenovanega črnega pajka, je Robič na primer naletel na okostje medveda brlogarja, ki ga še danes lahko občudujemo v Prirodoslovnem muzeju. Zaradi njegove pionirske vloge pri raziskovanju jam na področju Domžal in Moravč se je domžalsko jamarsko društvo ob ustanovitvi leta 1961 poimenovalo prav po Simonu Robiču. V njegov spomin so ob Jamarskem domu na Gorjuši pri Domžalah junija 1974 postavili doprsni kip, ki je bil sploh prvi doprsni kip pri nas, postavljen v čast speleologu.

Simon Robič je bil velik narodnjak. Med drugim se je zavzemal za ustanovitev Slovenskega planinskega društva. Svojo zapuščino je namenil slovenski javnosti. Del svojih zbirk je podaril takratnim šolskim oblastem in te naj bi jih uporabljale pri pouku naravoslovja v šolah po Kranjskem, del pa je prodal. Sredstva je namenil različnim dijaškim ustanovam, ki so podpirale nadarjene dijake. Pozabil ni niti na svoj rojstni kraj. Svojo knjižnico je že leta 1895 podaril župniji Kranjska Gora, z namenom, da se osnuje knjižnica. Naslednje leto so njegovo željo tudi uresničili. Domači kraj je na žalost nekoliko pozabil nanj. Le pr' Urbanju na Požarju od leta 1984 stoji majhna spominska plošča, ki spominja, da se je v tej hiši rodil znan naravoslovec in speleolog. Žal je tudi to ploščo moralo postaviti Jamarsko društvo iz Domžal.