Borili se bomo za zmago na volitvah

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: GG Plus / petek, 28. marec 2008 / 06:00

Socialni demokrati še nikoli doslej niso bili tako blizu možnosti, da zmagajo na volitvah, pravi prvak največje opozicijske stranke Borut Pahor, ki v primeru volilne zmage lahko postane prihodnji predsednik slovenske vlade.

Zelo zgodaj ste že napovedali mandatarstvo. Vas ne skrbi, da se vam lahko zgodi kot Lojzetu Peterletu, ki je predsedniško kandidaturo napovedal leto pred volitvami?

»Ne drži, da bi to napovedoval, ljudje so to napak razumeli.«

Ste torej napovedali zmago stranke na volitvah?

»Tu gre za dva nesporazuma. Nikoli nisem napovedal zmage na volitvah, sem pa v zadnjem času rekel, da prvič obstoji ta možnost. Drugi nesporazum je povezan s tako imenovanim samooklicanim mandatarstvom. Tega nikoli nisem storil. V času, ko je stranka sprejemala sklepe v pripravah na predčasne volitve, je sprejela tudi sklep, da me bo v primeru zmage na volitvah SD predsedniku republike predlagala kot mandatarja za sestave nove vlade, kar običajno storijo stranke v primeru svoje zmage na parlamentarnih volitvah. Očitno se mi je zdel ta sklep preveč samoumeven in sem se premalo potrudil, da bi ga javnosti sporočil na pravi način, da ne bi deloval ravno obratno, kot prenagljen in aroganten. Gre pa samo za razbistritev odgovornosti, kar ljudje pričakujejo od nekoga, ki se poteguje za zmago na volitvah.«

Lani ste se odpovedali kandidaturi za predsednika države. Je to povezano z letošnjimi parlamentarnimi volitvami?

»Ne. Že lani sem povedal, da moja odločitev, da ne grem na predsedniške volitve, ni povezana z mojimi osebnimi ambicijami na parlamentarnih volitvah, pač pa z ambicijami stranke. Ko sem lani potoval po Sloveniji in se pogovarjal z ljudmi, sem slišal njihovo prošnjo, naj v nekem občutljivem času za zgodovino stranke ne pustim na cedilu. Lahko bi prišlo do krčev, krize, razhajanj in to na predvečer parlamentarnih volitev, ki so za vsako stranko vendarle pomembnejše od predsedniških. Želel sem kandidirati za predsednika države, tega nisem skrival, toda na koncu je bila odgovornost pomembnejša od sanj. Mislim, da je tako tudi prav, da politiki razumemo svojo odgovornost in jo uveljavimo tudi takrat, ko je to morda v nasprotju z našimi osebnimi željami. To nam daje neko moč in moralno suverenost, da lahko delamo naprej.«

Ali drži, da boste v primeru zmage na volitvah šli v koalicijo z levimi in levosredinskimi strankami?

»Najprej je treba počakati na izid volitev. Zdi pa se mi prav, da je ena od sestavnih delov jasnosti volilnega programa tudi napoved prednostnih želja pri sestavi koalicij pred volitvami, da ljudje vedo, za koga se odločajo, ko volijo socialne demokrate. Zaradi tega mora biti na predvečer volitev zrela triperesna deteljica: imeti moramo jasen program vlade za obdobje 2008 do 2012, imeti moramo ekipo in imeti moramo dovolj jasno vizijo, s kom želimo prednostno sodelovati v primeru zmage. Od klavzure leta 2006 smo imeli dva sklepa, povezana s tem: prvi, da je pomembna sorodnost stremljenj strank v koaliciji glede dela vlade v štiriletnem obdobju; in drugi, da lahko sestavimo kompetentno ekipo. Na zadnji klavzuri pred tremi tedni pa smo naredili korak naprej. Takrat smo bili kritični do dela sedanje vlade, ki se je zlasti v zadnjem letu in pol odmaknila od reformne politike, ko se je začela zatekati k populistični politiki, ko je še poudarila dve slabi lastnosti, ki jih je podedovala od prejšnje vlade, to je kadriranje svojih ljudi na vse možne položaje, ki jih lahko zasede politika in da je politiki dala preširoka krila, da se je lahko vpletala v vse pore življenja. Ocenili smo, da, če želimo kaj spremeniti v slovenski politiki, moramo narediti neki prelom in ponuditi nekaj boljšega sedanji koncepciji. V tem smislu bi rad povedal vašim bralkam in bralcem, da ne gre za neko osebno mržnjo do predsednika vlade ali predsodke do njegove stranke. Gre za preprosto presojo, da ima koncept socialnih demokratov neke druge prednostne politične usmeritve od SDS Janeza Janše in da imajo ljudje na volitvah jeseni možnost izbire. Če se bodo odločili za Janšo in njegovo stranko, se bodo odločili za nadaljevanje prej omenjene politike. Če si želijo sprememb te politike v luči napovedi, ki sem jih dal (napoved, da bomo upoštevali sposobnost, ustvarjalnost ljudi pred njihovo strankarsko in politično pripadnostjo, da bomo umaknili politiko iz sfer, kjer deluje moteče ali je nepotrebna), v tem primeru se bodo odločili za nas. Ena ali druga stranka, ki bo na teh volitvah zmagala, bo dobila možnost oblikovanja koalicije z njej sorodnimi političnimi strankami in na drugi strani močno opozicijo, kar je za politično kulturo v neki deželi prav tako pomembno. Na ljudeh je, da se septembra odločijo, na nas pa je, da jim damo možnost izbire. In ta izbira smo mi.«

V kakšnem primeru pa bi bila mogoča »velika koalicija«?

»Ne izključujem možnosti za veliko koalicijo. Lahko bi se pripetilo, da bi se zgodile velike politične, socialne ali varnostne okoliščine, ki bi terjale neko posebno sodelovanje političnih strank s ciljem, da bi Slovenija uspela. Ampak sedaj, marca 2008, teh okoliščin ni in ni potrebe po tem, da bi Slovenija potrebovala veliko koalicijo. Nasprotno, pogoj za to, da premagamo nekatere probleme, so ravno spremembe v vladni politiki. Velika koalicija se ne zdi upravičena niti z zunanjimi okoliščinami, ne koristna z vidika potreb neke notranje konsolidirane oblasti. Je sicer ne izključujem, v tem trenutku pa ne samo, da je ne preferiram, temveč mislim, da je ta hip nepotrebna in bi bila nekoristna za Slovenijo. Sem v zelo tesnih stikih s predsedniki vlad ali koalicijskimi partnerji vlad, v katerih so socialdemokrati v koaliciji, denimo Avstrije, Nemčije, Nizozemske … Ko govorim z njimi, dobivam opozorila, da je to zelo nevarna avantura za prihodnost, avtoriteto, identiteto stranke in nenazadnje tudi za rezultate vladnih koalicij. Vedno imam občutek, da vsi komaj čakajo, da je takih koalicij konec, čeprav so poraženci na volitvah, samo da lahko znova zadihajo s polnimi pljuči. Za stranko je koristneje, da ostane še en mandat v opoziciji. Del javnosti odločitev za vstop v vlado šteje kot iskanje vseh možnih poti, da pride stranka na oblast. Nam pa ta hip to ni cilj. Brez oblasti vidim nekaj instrumentov za vpliv na javne zadeve. Vendar pa tudi zmaga na volitvah ni cilj sam zase, pač pa si želimo zmagati zato, da bi spreminjali nekatere stvari, za katere mislimo, da so v sedanji vladi slabe. Niso pa vse slabe, to je treba priznati. Ta vlada ima del zapuščine, ki je dobra, kar je treba graditi naprej. So pa tudi stvari, za katere mislim, da niso dobre.«

Kako bi torej ocenili vlado Janeza Janše?

»Tvegal bi neko splošno sliko, čemur se sicer politiki radi izogibamo. Predsednik vlade Janez Janša ima prav, ko govori o nekaterih ugodnih gospodarskih kazalcih, o visoki gospodarski rasti ali znižanju stopnje brezposelnosti. Res se je Slovenija po stopnji razvitosti pomaknila navzgor proti povprečju Evropske unije. Na drugi strani pa vidimo inflacijo in druge kazalce, ki bi lahko dolgoročno ogrozili makroekonomska ravnovesja. Poanta te slike je, da bi v času, ko je globalna ekonomija beležila gospodarsko konjunkturo, v Sloveniji lahko naredili več za svoj razvojni preboj. Nastavki razvojne politike in politična volja, da naredi nek preboj, je pri tej vladi na začetku mandata obstajala. Potem pa je prišlo do protestov sindikatov, do premajhne potrpežljivosti za socialni dialog, zaradi česar je mreža socialnega sporazumevanja razpadla, usahnil pa je tudi pogum vlade za reformne ukrepe. V zadnjih štirih letih, ko je obstajala konjunktura, se je vlada s svojimi ekonomskimi in socialnimi rezultati odrezala precej povprečno. Mi bi v teh časih mogli proizvesti pogoje za boljši gospodarski razvoj. Sedaj pa pojdimo korak naprej: stopnja gospodarske rasti je v zadnjem kvartalu nižja (4-odstotna, prej je bila 6-odstotna), kar ni presenetljivo spričo dejstva, da se recesija iz ZDA sčasoma seli na naša tla. Večina napovedi za gospodarstvo je pesimistična, po daljšem obdobju konjunkture se bliža čas recesije. Kakšno vprašanje se sedaj zastavlja nekomu, ki se poteguje za zmago na parlamentarnih volitvah in je pripravljen prevzeti breme odgovornosti za vodenje vlade v naslednjih štirih letih? Verjetno se bodo ljudje (če se bodo) odločili za spremembe tudi zato, ker pričakujejo, da bodo z novo vladno politiko lahko ustvarili večjo blaginjo. Višjo blaginjo bo treba zagotavljati v slabših pogojih domačega in svetovnega gospodarskega okolja. Mi vemo, da je treba odgovoriti na to vprašanje, kako v slabših gospodarskih okoliščinah uspeti z vladno politiko, ki bo zagotavljala ne le doseženi socialni standard, pač pa se ga tudi trudila izboljšati. In v tem smislu je oblikovan tudi naš program.«

Kdaj ga boste predstavili javnosti?

»Izkušnje kažejo, da je treba biti zelo previden pri komuniciranju odločitev, ki so povezane z volitvami. Nekateri mislijo, da prehitevamo čas in da smo pod vtisom javnomnenjskih anket. To slednje zagotovo ne drži, sam raje vidim, da nam te ankete malo slabše kažejo. Da bi to razumeli, naj povem, da sem leta 1997 sprejel vodenje stranke, ki je imela po javnomnenjskih anketah zgolj 1,7 odstotka podpore. Navajen sem delati s stranko, ki v očeh ljudi ni imela nobene perspektive in z velikim garanjem smo dosegli današnje stanje. Ne bi želel, da bi nam danes previsoka pričakovanja razdrla to filozofijo garanja in odrekanja. Kolikor sicer deluje spodbudno, pa po drugi strani nekateri hitro dvignejo roke, misleč, da uspeh prihaja samoumevno. V uspehu te stranke ni samoumevnega, vse je bilo prigarano. Zato raje vidim, da nam ankete pripisujejo kak odstotek manj kot več. Ko smo lani dosegali izjemno visoke rezultate, so me zelo kritizirali, ko sem javnosti dejal, da je cena političnih delnic SD na trgu precenjena. Poznejši padec in rezultat, kakršnega beležimo sedaj, je realnejši. »Poravnani« smo s SDS in se s to stranko borimo za zmago na volitvah. Lahko se sicer v naslednjih petih mesecih zgodi kaj dramatičnega, da bi iz tega boja izpadli. Če se ne bo, pa se bomo borili za zmago na volitvah. Je pa nikoli nisem obljubil. Rekel pa sem, da prvič, odkar obstoji socialna demokracija na Slovenskem, ima možnost za zmago na volitvah. To bi bilo za slovenski politični prostor zelo koristno, saj vanj prinaša neko svežino. Toda za to smo morali tudi sami s seboj veliko spremeniti, in sicer v svojem odnosu do preteklosti in do prihodnosti. Kar zadeva našo polpreteklo zgodovino, smo glede najbolj občutljivega vprašanja v primeru tragičnega razkola v času druge svetovne vojne sprejeli naslednje stališče: komunistična partija kot ena od ustanoviteljic odpora proti okupatorju je ta upor zlorabila za pohod na oblast in za to ni opravičila. Vendar boj proti komunizmu (meščanskih strank in cerkve) ne opravičuje kolaboracije z okupatorjem. To se mi zdi stališče, ki pomeni velik napredek v percepciji zgodovinskih dejstev in interpretacije neke socialdemokracije. Kar zadeva prihodnost, pa je prišlo do preloma s tradicijo levice. Mi smo bili do konca 90-ih let stranka, ki je bila umeščena v tradicionalno levico, ki si prizadeva, da je treba ustvarjeno pravično razdeliti. Sedaj menimo, da, če želimo pravičneje razdeliti, moramo tudi več ustvariti, kar so elementi neizogibnega liberalnega koncepta v sodobni socialni demokraciji, ki smo jim priča v vseh modernih socialnih demokracijah. V tem smislu se mi v zadnjih letih umeščamo v tabor reformne levice. Ljudem bi ob tem rekel: če bodo volili socialno demokracijo, bodo volili drugačno stranko, kot so jo poznali pred desetletjem.«

V kolikšni meri vzpon vaše stranke pripisujete dejstvu, da se je LDS znašla v krizi?

»Tri okoliščine so povzročile za mnoge nepričakovan meteorski vzpon naše stranke. V zadnjih letih, ko smo na kongresu sprejeli novo vizijo stranke z reformami v ospredju, so se nakopičile spremembe v našem načinu obnašanja glede strankine identitete in vsebine delovanja, ki so v določenem času eksplodirale. Druga okoliščina je kriza LDS in tudi dejstvo, da je nekaj uglednih ljudi od tam prišlo k nam. To je vplivalo na del javnosti, ki so verjeli tem ljudem, da je SD stranka, v katero gre polagati svoje upe za prihodnost. Tretja okoliščina pa je dejstvo, da so bile ta čas v ospredju predsedniške volitve, kjer sem bil nekaj časa eden od protagonistov in tudi naša stranka zaradi tega v ospredju pozornosti. Vse se je zlilo v eno reko, ki se je vse bolj širila in ni presahnila niti ob odločitvi, da jaz ne grem na predsedniške volitve in je cela levica za nekaj časa ostala brez kandidata. Tedaj je levica poiskala odrešujočo rešitev, da kandidira dr. Danila Türka, kar je v javnosti še utrdilo občutek, da je SD stranka, ki ve, kaj dela.«

Kako kaže vaši stranki na Gorenjskem?

»Imamo sredine, kjer smo bolj in sredine, kjer smo manj uspešni. Gorenjska velja za neko povprečje. Zdi se, da je Gorenjska primer, kjer se trud, odrekanje in napor obrestujejo. Prihaja do sprememb v generacijah stranke, ki se ne pozna čez noč, v nekaj letih pa se bo.«

Nekateri ljudje vam zamerijo, da ste najeti tujega svetovalca za predvolilno kampanjo. Zakaj?

»Osebno sem vedno menil, naj se izogibamo sodelovanja z dragimi agencijami, čeprav so v Sloveniji tako rekoč zmagovali le tisti, ki so te agencije imeli. Moji kolegi so menili, da potrebujemo »neko pamet, ki naj od zunaj pogleda« na naše delo. Na to sem pristal in to morda ni tako slaba zamisel. Iz tega se bomo zagotovo nekaj naučili. Ljudje so nam morda zamerili to, da za svetovanje jemljemo tujca. Predlagal sem, da vzamemo nekoga, ki nam bo svetoval neobremenjeno, brez dlake na jeziku. Tako spoznanje izvira iz moje izkušnje evropskega poslanca, ki iz Bruslja drugače vidi Slovenijo, kot sem jo v preteklosti denimo kot slovenski poslanec, ne v geografskem smislu, pač pa zaradi politične in mentalne distance. Nekatere domače prepire vidim kot benigne, medtem pa gre v Evropi vlak naprej z nekaterimi res pomembnimi temami. Bruselj mi je prinesel velike spodbude za vodenje stranke. Tam se srečujem z vodilnimi socialnimi demokrati Evrope, ki mi dajejo velik navdih za politiko, deležni pa smo tudi njihove podpore.«