Srbske novinarje zanimajo izkušnje Gorenjskega glasa

Septembra lani je obiskala Gorenjski glas delegacija združenja lokalnih neodvisnih medijev Srbije. Ker so jih naše izkušnje navdušile, smo bili ta mesec kot edini tuji gostje povabljeni na njihovo skupščino v Novi Sad.

Z direktorico in odgovorno urednico Marijo Volčjak sva bila gosta na konferenci poslovnega združenja lokalnih neodvisnih medijev Srbije Lokal pres v Novem Sadu, zadnji dan pred potjo domov pa je bila priložnost za krajši ogled Beograda. Najini gostitelji, še posebej predsednik združenja Vladan Filipčev iz Bečeja in generalna sekretarka Snežana Milošević iz Kragujevca, so bili izredni, edinstveni. Naredili so prav vse, da bi zapustila njihovo državo z dobrimi vtisi in mislimi. Veseli so bili, da sva sploh upala v Srbijo v času, ko jo je zaradi negotovih razmer in jemanja pravice ulice marsikdo zapustil, in ko Slovenija zaradi priznanja Kosova v Srbiji ni bila na najboljšem glasu. Urednike in novinarje lokalnih glasil je zanimalo, kako poročamo iz občin, kako pokrivamo stroške izdajanja občinskih prilog in kakšen je vpliv občinske politike na njihovo vsebino. V Srbiji so se zaradi privatizacije znašla nekatera občinska glasila v težkem položaju in pod pritiski vladajoče politike. Nasploh deluje srbska družba zelo politično, glede Kosova pa čustveno, in to vpliva tudi na lokalna glasila, ki želijo biti čim bolj neodvisna. Marsikje to poslabšuje njihov gmotni položaj in zmanjšuje možnosti za dogovor z občinsko oblastjo. Za okroglo mizo, na kateri je sodelovala Marija Volčjak, je vladalo med udeleženci konference veliko zanimanje. Še posebej pozorno so prisluhnili našim izkušnjam z izdajanjem občinskih časopisov in dogovarjanju o njihovem financiranju in razpečevanju. Čeprav so razmere v Srbiji drugačne od slovenskih in je na vseh področjih življenja veliko več politike kot v Sloveniji, so se v nekaterih občinah že lotili izdajanja lokalnih časnikov na podoben način kot v Gorenjskem glasu. Sodelovanje na konferenci v Novem Sadu je pokazalo, da zanimajo Srbe slovenske izkušnje tudi na drugih področjih in ne le v obveščanju. Zainteresirani so za sodelovanje z nami kljub trenutnim političnim problemom.

V treh dneh bivanja v Srbiji sva lahko le površno spoznala razmere v državi. Srbija je zaradi grobega protesta dela prebivalstva zoper mednarodno priznanje neodvisnosti Kosova osamljena. Na letališču Surčin je malo prometa. Le redko pristane ali vzleti letalo. Ljudje na ulicah so večinoma resnejši kot nekdaj, ko so ulice srbskih mest slovele po živahnosti, družabnosti in veselju. Starejše in pri nas redko še videne znamke osebnih avtomobilov, oblačila ljudi in živila, ki jih prinašajo iz trgovin, pričajo, da je veliko ljudi prisiljenih živeti skromno. Naši sogovorniki, ki so med boljšimi poznavalci razmer v državi, so pripovedovali, da je bila država v najhujši krizi sredi devetdesetih let, ko je imel režim Slobodana Miloševića največjo moč. Kasneje, še posebej po letu 2000 so se začele razmere izboljševati. V državi so se povečala tuja vlaganja, tudi slovenska. Interes zanje ostaja, vendar pred volitvami nihče ne želi veliko tvegati. Predsednik vlade Zoran Djindjić je bil znanilec napredka, vendar so ga 12. marca pred petimi leti ubili. Po njegovi smrti se je država znova vedno manj spogledovala s prihodnostjo in vedno bolj s preteklostjo. Zastala je v napredku. Srbski prijatelji so povedali, da se veliko mladih uči tuje jezike zato, da bodo lažje našli kruh v tujini, veliko mladih družin pa ne bi preživelo, če ne bi bilo pokojnin starih staršev. Skrbi pa jih rastoči radikalizem tudi med mladimi, ki pa so po rezultatih anket javnega mnenja večinoma evropsko usmerjeni.

Skrajno radikalna politika, ki jo pooseblja Tomislav Nikolić, namestnik Vojislava Šešlja, ki mu že nekaj časa sodijo na sodišču v Haagu, je bila na predsedniških volitvah poražena. Vendar je še izjemno močna in vplivna. Z zmago na volitvah 11. maja lahko vrne Srbijo na začetek devetdesetih let preteklega stoletja.