Južnoafriška republika - dežela ljudi mavrice

Južnoafriška republika (krajše JAR) velja za eno najlepših in najzanimivejših držav na svetu, saj se na območju, velikem kot Španija in Francija skupaj, zamenja več podnebij, flore in favne, ras, kultur, religij, jezikov, kulinarike in še bi lahko naštevali, zato lahko obiskovalec dobi občutek, da potuje skozi več držav.

Država, kot pove že ime, leži na skrajnem jugu afriške celine, kjer jo obdajata dva ocena, Atlantski in Indijski. Mešanje obeh oceanov je povzročilo raznolikost flore in favne v vodi, na kopnem pa so različni podnebni pasovi, od sredozemskega na JZ do tropskega na SV. Lega države je razlog tudi za družbeno raznolikost, saj je obplutje države bilo obvezen del poti trgovskih ladij, ki so bile namenjene v Indijo po eksotične začimbe. Portugalcem, ki so prvi obpluli Rt dobrega upanja, so se 200 let kasneje pridružili še Angleži in Nizozemci in slednji so se na območju današnjega Cape Towna odločili postaviti postojanko za lačne in utrujene mornarje. Sledilo je naseljevanje območja in obdelovanje zemlje, pri slednjem pa so si Nizozemci pomagali tudi s sužnji, ki so jih pretežno uvažali iz Mozambika in Indonezije. Stoletja življenja Evropejcev, uvoženih sužnjev ter različnih avtohtonih plemen »drug ob drugem« je bila tako osnova za razvoj moderne južnoafriške populacije, ki sama sebe imenuje »rainbow nation« oz. ljudje mavrice.

Večina ljudi je za JAR slišala predvsem zaradi dogodkov iz njihove turbulentne zgodovine, kot so odkritje najdišč diamantov in zlata, uzakonitev apartheida in aktivizem borca za odpravo neenakosti ras Nelsona Mandele. Tudi v današnjem času država problemom ne more uiti, saj se sooča z najvišjimi stopnjami kriminala in okuženih z virusom HIV na svetu, porazdelitev ekonomske moči pa ostaja močno nesorazmerna.

Cape Town

Cape Town je prestolnica območja Western Cape in najlepše mesto na afriški celini. Za laskav naziv se lahko zahvali svoji legi, saj zaseda eno tistih lokacij, ki navduši slehernega obiskovalca. Glavnina mesta je ujeta med Mizasto goro na jugu, morjem na severu in zahodu ter vinorodnim območjem na vzhodu, medtem ko širša okolica mesta obsega še naravni park Rt dobrega upanja in otok Robben, ki je oddaljen tri kilometre od obale in je znan kot kraj, kjer je dosmrtno zaporno kazen prestajal Nelson Mandela.

Posebnost južnoafriških mest, pri čemer Cape Town ni nobena izjema, sem opazila že pred odhodom od doma. Pri preverjanju mape mest sem namreč opazila, da je tloris vseh mest pravzaprav identičen, in sicer ravne ulice po dolgem in po čez, pri čemer je ime glavne ulice običajno »Long street« (Dolga ulica). Dejansko je v Cape Townu malo trgov, kjer bi se ljudje lahko zbirali in posedali, kar je sicer običajno za evropska mesta. Družabno življenje je tako osredotočeno na notranjost lokalov, ki jih je v mestu polno, pravi ritem mesta pa se seveda začuti šele zvečer, ko se iz lokalov tudi zasliši živa afriška glasba, prepletena s temperamentnimi afriškimi plesi.

Spoznavanje mesta je bilo zelo prijetno opravilo, saj je mesto čisto in ljudje niso nadležni, zato sem lahko svobodno raziskovala znamenitosti in sproščeno nakupovala na tržnici brez strahu, da bo vsak napačno usmerjen pogled povod za plaz besed.

Raziskovanja Cape Towna sem se lotila kar peš, saj so si znamenitosti blizu. Želela sem kar največ izvedeti o suženjstvu in apartheidu, zato sem obiskala muzej Slave Lodge in District Six. Tako suženjstvo, kakor tudi apartheid sta močno sooblikovala družbenopolitično življenje v JAR in obiskovalci muzejev se lahko dodobra seznanijo s to temno platjo zgodovine, saj JAR ne poskuša pomesti omenjenih obdobij pod preprogo, temveč skuša odkrito prikazati, kakšne so bile usode sužnjev ali nebelih državljanov, ki so v času apartheida veljali za drugorazredne. Posledice suženjstva se danes kažejo predvsem v rasno mešani populaciji, medtem ko se apartheid odraža predvsem v »township« območjih, kamor so takratne oblasti preseljevale nebelo prebivalstvo iz mest. V teh območjih, ki veljajo za leglo kriminala, danes živi v lesenih barakah in brez osnovne infrastrukture (voda, elektrika) več milijonov prebivalcev.

Vrhunec ogleda mesta zagotovo predstavlja vzpon na Mizasto goro (Table Mountain). Ime je gora dobila najbrž zaradi svoje oblike, saj je podobna travnati planoti, ki se več kilometrov počasi spušča v nižino. Vzpon nanjo je možen peš ali v kolikor nimate časa na pretek, z gondolo. Slednje sem storila tudi sama in se v nekaj minutah povzpela na 1.000 metrov nadmorske višine ter doživela sanjski razgled na mesto pod nama. Na gori bi lahko pohajkovala ves dan, vendar sem se zaradi močnega vetra premislila, prav tako pa je potrebna previdnost tudi ob navidezno idealnih vremenskih razmerah, saj se vreme zaradi nadmorske višine lahko hitro poslabša.

Žalostni občutki ob slovesu od Cape Towna so se hitro razblinili, ko sem prišla ven iz mesta, saj so name čakali neverjetni pogledi na morje, medtem ko sem se vozila po obalni cesti proti Rtu dobrega upanja. Ker sem imela na voljo zgolj 14 dni, sem se odločila za najem avtomobila, kar je zelo popularna opcija odkrivanja države, saj turistične atrakcije (beri naravni parki) običajno ležijo zunaj mest. Odločitev se je res izkazala za odlično, saj je cestna infrastruktura v državi zelo dobra ter primerljiva z evropsko, kar mi je omogočilo, da sem brez napora prevozila več 100 km na dan in v času, ki sem ga imela na voljo, uspela dodobra spoznati dve veliki območji v JAR – Western Cape in KwaZulu-Natal, pri čemer pa je med obema pokrajinama bil potreben še notranji let.

Rt dobrega upanja

Portugalec Bartholomeu Dias, čigar namen je bil najti morsko pot do Indije, je leta 1487 prvi obplul Rt dobrega upanja. Le-ta je dolgo veljal za najjužnejšo točko afriške celine, čeprav temu ni tako. Sam rt je danes zgolj delček naravnega parka, ki obsega precejšen del polotoka, zaradi česar bi lahko v njem pohajkovala ves dan, vendar pa sem se osredotočila na dve najzanimivejši točki, in sicer svetilnik na vrhu rta in pa skrajno JZ točko afriške celine.

Do svetilnika vodijo številne stopnice, za tiste z manj kondicije pa poskrbi turistični vlakec. Svetilnik velja za enega najmočnejših na svetu in je bil zgrajen kot alternativa prvotnemu svetilniku, ki je zgrajen nekoliko nižje na rtu in zaradi slabše lokacije ni uspel zagotoviti dovolj močne vidljivosti v meglenih razmerah. Pogled iz razgledne ploščadi na stari svetilnik ter nato širni ocean je res spektakularen, navdušil pa me je tudi pogled na rt kasneje iz letala.

Navkljub vetrovnim razmeram sem se odpravila še na enourni sprehod do skrajne JZ točke afriške celine, ki je bil poln fantastičnih podob divjega ocena, visokih klifov in puste pokrajine, prežete s travnatim rastjem. Na tem sprehodu sem opazila več živali, med drugim kuščarje, noje, pavijane in pa »rock daisy«, ki še najbolj spominja na velikega morskega prašička. Uspela sem fotografirati tudi sanjske plaže, ki pa take ostajajo zgolj na fotografijah, saj voda zaradi nizke temperature ni primerna za kopanje, pa tudi tokovi so zelo močni.

Vinorodna območja

Pot me je od rta vodila nazaj v notranjost države, in sicer na vinorodna območja, saj je JAR znana po svojih odličnih vinih in želela sem preveriti, ali je sloves upravičen. Tradicija vzgoje vinske trte in pridelave vin je v JAR stara že več kot 350 let, ko so vinsko trto v JAR zasadili Nizozemci. Rodovitna pobočja gorovij in ugodna sredozemska klima sta odlični kombinaciji za pridelavo sort, kot so sauvignon in merlot. Danes vinogradniška posestva ponujajo vsaj pokušnjo vin, nekatere pa tudi ogled posestva ter proizvodnje in skladiščenje vina.

Tudi sama sem se odločila opraviti vinski test. Prvi postanek sem opravila v vinarni Delaire, kjer sem na vrtu med idiličnimi vinogradi preizkusila šest njihovih vin. Ob vinu mi sicer niso ponudili nobenega prigrizka, pa tudi posode za višek vina nisem uporabila, zato sem se rahlo v rožicah odpravila do naslednje vinarne.

V Boschendalu sem iz preventive izpustila pokušnjo, sem pa zato odšla na ogled posestva in vinske kleti. Posestvo je zelo veliko, zato smo se do razgledne točke odpeljali z minibusom, vodnik nam je razložil zgodovino vinarne in proces vzgoje trte. Navdušena nad lepoto vinorodnih območij sem pot nadaljevala po cesti 62, najdaljši vinski cesti na svetu, ki me je pripeljala do območja Karoo in njene prestolnice Oudtshoorn.

Karoo in Wilderness

Mesto Outdshorn velja za prestolnico pokrajine Karoo oz. dežele žeje, kar pomeni prevod tega imena, prav tako pa velja tudi za prestolnico reje nojev, ki jih gojijo predvsem za prehrano, seveda pa so tudi turistična atrakcija, saj jih najpogumnejši lahko tudi zajahajo.

Sama sem se nevarni ježi odrekla in se raje odpravila v Karoo, polpuščavski svet, katerega majhen del je mogoče videti z vožnjo po tako imenovani »cesti dveh prelazov«. Kljub temu da je ena izmed lepot Karooja ta, da se turist lahko umakne od civilizacije, pa sem ob vožnji preko prelaza Swatenberg, ki velja za enega najspektakularnejših prelazov in inženirskih mojstrovin v JAR, vseeno bila vesela vsakega avta, ki je pripeljal mimo. Cesta, ki se ni in ni hotela končati in me je vodila do zavidljivih 1.600 metrov nadmorske višine, pripeka in pomanjkanje bencina v rezervoarju, so dejavniki, ki so me držali na trnih vse do oaze, vasi Prince Albert, kjer sem dopolnila zaloge goriva in vode. Z vidnim olajšanjem sem se nato preko prelaza Meiringspoort odpravila nazaj proti obali, kjer sem prispela v čudovito divjino.

Wilderness, kakor se imenuje mesto na Vrtni poti, me je pričakalo s kilometri peščenih plaž, vendar je moje zanimanje veliko bolj kot plaža pritegnil park, v katerem je mogoče izkusiti številne aktivnosti. Sama sem se odločila za obisk slapa, do katerega je bilo potrebno enourno veslanje s kanujem po reki, nato pa še enourni treking skozi gozd. Bližina divjine se je pokazala tudi v moji sobi. Tako so me na stenah pričakali pajki in kuščar, vendar pa me je nemška turistka »pomirila«, da so vsi prej omenjeni obiskovalci nenevarni in da so resnično nevarni zgolj škorpijoni, zato mi predlaga preverjanje posteljnine pred spanjem!

KwaZulu-Natal

Z Wildernessa sem se odpravila v Port Elizabeth, od koder sem nato ujela letalo za Durban, ki predstavlja prestolnico regije KwaZulu-Natal. Kljub temu da je let štel slabih 1.000 kilometrov, se pokrajina KwaZulu-Natal od pokrajine Western Cape močno razlikuje in če ne bi bilo mesta Durban, bi lahko celo dobila občutek, da sem prispela v drugo državo. Evropejski vpliv, ki ga je moč zaznati v Western Capu, tukaj že skoraj izgine, kar vpliva na vse vidike družbenega življenja. V ekonomsko manj razviti pokrajini prevladuje črna rasa, razen v Durbanu, kjer živi veliko Indijcev, angleški jezik, ki velja v Western Capu za prvi uradni jezik, pa v KwaZulu-Natal nadomesti afrikanščina, ki se je razvila iz nizozemščine. Večina ljudi živi v ruralnih področjih, kjer se ukvarja s poljedelstvom in živinorejo, saj klasične industrije praktično ni. Zaradi naravnih danosti se kažejo možnosti zaposlitve v turizmu, ki ostaja razvijajoča se panoga. Klima je subtropska, vendar nevarnosti za malarijo ni.

Cilj obiska omenjene regije je bil predvsem v ogledu naravnih parkov, in sicer Hluhluwe-Imfolozija, St. Lucie ter Drakensberga, saj JAR obiskovalcem svojih parkov ponuja odlične nastanitvene zmogljivosti kakor tudi ugodne cene.

Živalsko kraljestvo

Hluhluwe-Imfolozi je eden najbolj znanih parkov v JAR, ki obsega območje 96.000 hektarjev in je razdeljen na dve območji, in sicer Hluhluwe, gorato območje, in Imfolozi, nižinsko območje, skozi katerega teče istoimenska reka. Park je znan predvsem po nosorogih, saj v njem živita dve nekoč ogroženi vrsti: beli in črni nosorog, v njem pa je mogoče zaslediti tudi druge živali izmed Big 5 (slon, bivol, lev, leopard in že omenjeni nosorog). Za obisk parka sem se odločila z lastnim vozilom, čeprav prenočišča ponujajo obiskovalcem vodene enodnevne izlete, v samem parku pa se je mogoče dogovoriti za večdnevni pohod, prav tako pa je mogoče v njem tudi prenočiti.

Obisk parka z lastnim vozilom se je izkazal za dobro odločitev, saj je glavnina cest asfaltirana, prav tako pa sem se lahko poljubno ustavila in počakala ob cesti, ko sem zasledila skupino živali. Čeprav obisk v času poletja (december-marec) naj ne bi bil optimalen zaradi več padavin in s tem višjega rastja, je bilo kljub temu moč opaziti številne živali, predvsem zebre, žirafe, bivole, nosoroge, antilope ter celo slona, vendar pa zaradi zelo visokih temperatur, ki so vladale v času najinega obiska, nisem opazila nobene velike mačke, ki so se najverjetneje hladile v globoki senci. Opazovanje živali v njihovem naravnem okolju je bila res enkratna izkušnja, ki se je ne da primerjati z nobenim ZOO-jem.

Z opazovanjem divjih živali sem nadaljevala tudi v parku St. Lucia, kjer se na območju 328 tisoč hektarjev zamenja kar 5 ekosistemov. Jezero St. Lucia predstavlja največji estuar v JAR in je zaradi svoje plitve globine (povprečje 1 meter) idealno za življenje nilskih konjev. Le ti zaradi občutljive kože dan preživijo v vodi, zvečer pa se odpravijo s trebuhom za travo, ko lahko lahko prehodijo tudi do 30 kilometrov dolgo pot. Srečanja z nilskim konjem so skrajno nevarna, saj ta žival navkljub svoji teži (pribl. 1 tona) doseže hitrost 30 km/h in je kriva za 600 smrtnih žrtev v JAR na leto.

Drakensberg (Zmajeve gore)

Oblačno in občasno deževno vreme me je iz St. Lucie predčasno pregnalo iz tega območja in povsem nenačrtovano sem se odpravila do gorovja Drakensberg, ki leži 400 km vzhodneje. Pokrajina, ki se mi je prikazovala pred očmi, je na trenutke delovala že surrealno. Osamljeni ranči, neskončna valovita pokrajina, pobočja gora v daljavi in popolnoma ravna cesta, ki je vodila do njih, so mi pripovedovali o magičnosti in skrivnostnosti krajev, ki se nahajajo na koncu te ravne ceste.

Gorovje Drakensberg predstavlja naravno mejo s kraljevino Lesoto in je od leta 2000 pod zaščito Unesca. Gorovje je razdeljeno na tri območja – severno, centralno in južno. Sama sem se odločila za obisk severnega območja, kjer je lociran park Royal Natal, ki v turistične brošure prispeva eno svojih glavnih atrakcij – goro Amfiteater, ki je dobila ime po polkrožni obliki, ki v dolžino meri osem kilometrov. Z Amfiteatra pada tudi četrti najvišji slap na svetu Tugela, in sicer kar 850 metrov v globino. Sama na žalost nisem uspela priti do te znamenitosti, saj je potrebno na voden ogled, prav tako pa je tudi vreme pomemben dejavnik, ki pa je v poletnem času precej nepredvidljivo. Tako sem se morala sprijazniti z dejstvom, da proti vremenu pač ne morem kaj dosti storiti in da imam pač še kak razlog več za vnovičen obisk te čudovite pokrajine.

Sklepna misel

Zadržki, ki sem jih imela pred obiskom te države, so ob koncu le-tega bili dokončno razblinjeni. Ugotovila sem, da je uživanje v danostih te dežele tako preprosto, kot v malokateri drugi afriški državi. Vsi ti naravni parki z divjimi živalmi, neukrotljiv ocean z neskončnimi peščenimi plažami, ob tem pa množica mogočih aktivnosti, skupaj z odlično turistično infrastrukturo vsekakor omogočajo obiskovalcem, da preživijo nepozaben dopust.

Koristne informacije

Viza

Slovenski državljani potrebujemo za obisk JAR vizo, za katero lahko zaprosimo na ambasadi JAR, ki ima sedež na Dunaju. Vizo je potrebno pridobiti pred odhodom v JAR, čakalna doba je pribl. sedem delovnih dni. Cena vize znaša 42 evra.

Zbiranje računov

Za blago, ki ste ga kupili v JAR in ga boste odnesli s sabo domov (t. j. izvozili iz države), lahko na podlagi predloženih računov na letališču terjate nazaj plačan davek – DDV.