Tehnika, moč in vzdržljivost

Besedilo: Janez Ferlic
Kategorija: Šport / ponedeljek, 10. marec 2008 / 06:00

Zgoraj napisane besede veljajo za tipične lastnosti športnika, ki se ukvarja z dejavnostjo, kjer mora (pravilno) združiti več prvin, da doseže zastavljeni cilj. Tokrat poglejmo disciplino športnega plezanja, kjer je potrebno obvladati še kaj drugega.

Že kar navadili smo se na uspehe naših odličnih športnih plezalk, ki so nas navduševale z izjemnimi predstavami na tekmah svetovnega pokala v lanski sezoni. Katere so tiste lastnosti športnega plezalca, ki jih mora imeti vsakdo, ki želi uspeti? Na samem začetku mora biti to zagotovo veselje do plezanja, ki ga denimo mlad plezalec dobi preko igre in druženja. Ta zvrst športa ga mora enostavno zastrupiti, mora se veseliti plezanja, treningov in začutiti, da je to prava stvar zanj, kjer bo lahko uspel. Tu gre predvsem za tisto psihološko osnovo oziroma čvrstost, ki jo morajo imeti športni plezalci na pravem mestu. Telo je pa pač tako, kot je. Večinoma si športne plezalce predstavljamo kot krepke in mišičaste fante, a temu ni vedno tako. Vemo, da se pri tem športu ne ocenjuje estetika gibanja, temveč zgolj dosežen cilj, potem pa ni pomembno, ali je plezalec močan, kitast, suh ali bolj krepke postave. Če ima včasih visok plezalec prednost na določenih detajlih v steni, ga njegova velikost včasih lahko tudi ovira in je v prednosti manjši in bolj spreten ter okreten plezalec. Zagotovo pa vsakdo mora osvojiti pravo tehniko plezanja, mora biti vzdržljiv in močan.

Še ena zelo pomembna lastnost pa je zagotovo koncentracija, saj velikokrat pride do situacij, ko se zdi, da ni več poti naprej, a se ponavadi vedno najde rešitev, če jo plezalec le najde in zna izkoristiti. Tu mora biti koncentracija izjemna in videnje točke zgolj naprej, ki te potegne do začrtanega cilja. Navadnemu smrtniku se zdi skoraj nemogoče preplezati gladke ali previsne naravne stene. Trening in delo pa je vse, ki pripelje do situacije, ko je stena lahko obvladljiva in jo plezalec seveda prepleza. Športno plezanje se v osnovi deli na plezanje v naravnih in umetnih stenah ter na t. i. balvansko plezanje, ki pomeni plezanje zgolj petih do desetih gibov na izredno težkih detajlih v skalah ali seveda tudi umetni steni. Prav balvansko plezanje terja od posameznika izjemno moč in tudi eksplozivnost ter natančnost prijemanja posameznih oprimkov. Določeni plezalci se usmerijo zgolj na plezanje na umetnih in krajših naravnih stenah (do 50 metrov), medtem ko imamo na drugi strani zelo univerzalne plezalce, ki se spopadajo tudi s težkimi in dolgimi smermi v gorah tako poleti kot pozimi.