Skoki so njegovo življenje - Jože Zidar

Jože Zidar se je rodil leta 1927 na Koroški Beli, kjer živi še danes. S skoki se je srečal že pri dvanajstih letih. Ti so s tem postali del njegovega življenja, kot skakalec pa se je udeležil tudi olimpijskih iger. Njegov rekordni skok je meril 113 metrov. V Planici je kar 24 let vihtel startno zastavo na odskočišču. Njegov dom krasijo številni pokali, medalje in priznanja, stene pa so polne na fotografijah zabeleženih spominov.

Kdaj ste se začeli ukvarjati s skoki in zakaj?

»Skakati sem začel že leta 1939, predvsem zato, ker je bila v bližini kraja, kjer sem živel, skakalnica. Na Kresu. Kot otrok je bilo treba kaj početi, pa sem pač skakal.«

Kako uspešni ste bili?

»Prvi pokal sem osvojil že leta 1940. Potem je prišla vojna in takrat s skoki ni bilo nič, sem pa potem nadaljeval kariero smučarskega skakalca po njej. Leta 1950 sem se prebil v državno reprezentanco. Moj najdaljši skok je meril 113 metrov, leta 1955.«

Kdo so bili vaši skakalni vrstniki?

»Skakal sem skupaj s Finžgarjem, Poldo, Langusom, Rogljem, Zalokarjem, Mežikom, Klinarjem. Smo bili kar lepa druščina.«

Kako so bili videti treningi in tekme v tistem času?

»Bistveno drugače je bilo kot danes. Dopoldne sem hodil v službo, v Železarno, potem domov in na trening. Velikokrat sem se po koncu službe usedel na vlak in smo šli na tekmo. Takrat na skakalnici niso smeli skakati vsi, ampak pač le tisti, ki so bili najboljši in sposobni tega. Jaz sem dosegal konstantne uvrstitve na tekmah svetovne elite med 10. in 20. mestom, torej tik za najboljšimi.«

Udeležili ste se tudi olimpijskih iger. Kakšen lep spomin na ta dogodek?

»Udeležil sem se olimpijskih iger v Cortini D'Ampezzo. Tam sem srečal Sophio Loren, igralko, ki pa je prej nisem poznal. Spomnim se je, da je imela črne lase, oblečena pa je bila v rdeče hlače in bel plašč, imela je tudi klobuk. Ves čas so mi govorili, da je tam Zofka, in šele potem sem izvedel, kdo pravzaprav to je.«

S čim ste se ukvarjali po zaključku aktivne kariere?

»Ostal sem v skokih. Otroke in mladince sem učil smučarskih skokov in smučanja. Med mojimi učenci sta bila tudi Zajc in Smolej. Vodil sem tudi vaško smučišče na Kresu, že vrsto let pa tudi vodim in organiziram Kurirski smuk na Pristavi v Javorniškem Rovtu. Letos je bil že 54. po vrsti.«

Hodite kaj na smučarske tekme?

»Bil sem v Innsbrucku, Harachowu, Bischofshofnu, pa v Planici seveda.«

Kako ste povezani s Planico?

»V Planici sem 24 let na odskočnem mostu vihtel zastavo. Pred leti, ko še ni bilo vseh teh naprav za merjenje smeri in hitrosti vetra, je bila ta vloga izredno zahtevna in pomembna. Delalo se je po občutkih in izkušnjah. Varnost tekmovalcev je bila odvisna prav od tega. Poleg tega sem bil v Planici tudi vodja tekmovanja.«

Kaj vam je dal šport?

»Šport me je naredil zrelega, delavnega in sočutnega človeka. Je dobra popotnica za nadaljnje življenje in delo.«