Zofija Roblek, kmetica in mati petih otrok

Nisem si želela poklicne kariere

Zofija Roblek iz Bašlja sodi med ženske, ki se niso odločile za poklicno kariero, pač pa je ostala doma. Ima pet otrok: Roka (18), Luka (17), Lucijo (13), Urbana (9) in Jana (5), z možem Slavkom pa vodita veliko kmetijo.

Ste se izšolali za kak poklic, v katerem ste se nameravali zaposliti?

»Izšolala sem se za obutvenega tehnika, ker se je dalo v preteklosti s to izobrazbo brez težav dobiti službo. Vendar sem v Planiki delala le toliko časa, da sem opravila pripravništvo, in še to s prekinitvijo, ker sem vmes rodila. Takrat mi dejstva, da pričakujem otroka, niso šteli kot nekaj slabega, nasprotno, brez težav sem se potem lahko vrnila v službo. Danes pa je z mladimi ženskami drugače: če zanosijo, niso redki primeri, da jih delodajalec odpusti. Da ostanem doma, sem se odločila sama. Ko sem se poročila, sem takoj videla, kako je na veliki kmetiji, zelo zgodaj sem imela tudi prva dva otroka in tako sem se odločila pustiti službo in ostati doma.«

Ste imeli občutek, da ste se s tem čemu odpovedali?

»Nikoli nisem imela občutka, da se odpovedujem poklicni karieri, saj v poklicu, za katerega sem se izšolala, nisem imela kakih posebnih ambicij. Dala sem pač prednost otrokom in delu na kmetiji, ki je sedaj moja polna zaposlitev in način življenja, pri tem pa nimam občutka, da bi v življenju karkoli zamudila.«

Tudi sami prihajate s kmetije in z družine z več otroki?

»V moževi družini je bilo pet otrok, v moji nas je bilo sedem, tako da sva v najini ponovila vzorec. Starejša dva, Rok (18 let) in Luka (17) sta srednješolca, Lucija (13) je v osmem, Urban (9) pa v četrtem razredu osnovne šole, Jan (5) pa v vrtcu. Da, tudi sama prihajam s kmetije, resda manjše, a kmečko delo poznam že od prej. Opažam pa, da v moji generaciji ni prav pogosto, da bi ženske ostale doma na kmetiji in z otroki, vsaj v tukajšnjem okolju ne.«

Na veliki kmetiji imate zagotovo več kot osemurni delavnik, kot bi ga imeli, če bi bili nekje zaposleni. Kako se ob tem lahko posvetite petim otrokom?

»Oba z možem v delo na kmetiji vključujeva tudi otroke in tudi ob delu je dovolj priložnosti, da smo skupaj in se pogovarjamo. Dela je veliko, otrokom se včasih zdi, da preveč, zlasti ko imajo med počitnicami tudi kake svoje načrte. Vendar najdemo tudi trenutke, da se malo pocrkljamo ali da gremo kam skupaj: pozimi za kak dan na smučanje ali na kopanje v vodni park, poleti za teden dni na morje. Da si tudi kmetje privoščimo teden dni dopusta, bi bilo v preteklosti na podeželju sprejeto kot nekaj nepojmljivega, danes pa ni več tako čudno, če si tudi kmet vzame čas za oddih. V času našega dopusta se s kmetijo sedaj ukvarjata starejša sinova, v preteklosti smo za pomoč prosili sorodnike. Prav tako bi bilo nekdaj nepojmljivo, da kmečki otroci obiskujejo vrtec. Naši so ga vsi, najmlajši ga še vedno, in vsem je bilo v nekoliko skrajšanem programu na Beli zelo všeč. Tako imam sedaj, ko so starejši otroci v šoli, najmlajši pa v vrtcu, ob dopoldnevih čas, da urejam stvari, povezane s kmetijo. Kmetovanje danes ni več samo fizično delo, veliko je tudi organizacije, administracije, dela z računalnikom. Teh opravil je vse več, zlasti še, ker se sedaj pripravljamo na dopolnilno dejavnost. Gradimo namreč kurilnico na biomaso, iz katere se bo poleg naše hiše grelo še nekaj sosednjih.«

Kako bi ocenili svoje delo na kmetiji v primerjavi s tistim v službi?

»Biti v službi ali doma, eno in drugo ima svoje prednosti in slabosti. Če si v službi, imaš redni zaslužek, dopust, regres, možnosti izobraževanja (pa tega nikakor ne idealiziram), če ostaneš doma, je zaslužek stvar dogovora, uspešnost se meri drugače, kot bi se v službi, možnosti izobraževanja so drugačne. Ob tem naj povem, da nam je kmečkim ženam veliko dalo Društvo kmečkih žena Kranj, v katerem sem sama poverjenica za Bašelj. V društvu, ki prireja številna izobraževanja, od kuhanja do računalništva, sem se veliko naučila in nam je vsem na kmetijah v veliko oporo.«

Praznujete dan žena ali morda materinski dan?

»Za to je običajno poskrbljeno v vrtcu in šoli, hčerka poje tudi pri cerkvenem zboru, ki ob materinskem dnevu pripravi koncert.«

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Kultura / četrtek, 12. julij 2007 / 07:00

Razigrana godala

Glasbo dveh violin, viole in violončela so predstavili Jelena Ždrale, Matjaž Sekne, Klemen Bračko in Klemen Hvala, kot posebna gostja večera pa je v vlogi vokalne solistke nastopila še Neža Trobec Ter...

Objavljeno na isti dan


Gospodarstvo / ponedeljek, 14. oktober 2013 / 14:13

Izkoriščamo priložnosti in delamo drugače

»Vsako povišanje cen zelo vpliva na končno ceno. Žal je v Sloveniji veliko takšnih in drugačnih obremenitev, edino, kar nam ostane, je prilagoditev. Dokler lahko dodajamo vrednost na zaposlenega in zr...

GG Plus / ponedeljek, 14. oktober 2013 / 14:13

Stara mežnarija spet diha

Besničani so s spominsko mašo v cerkvi sv. Tilna v Zgornji Besnici počastili stoto obletnico rojstva kulturnih zanesenjakov Janeza in Ivane Kozjek, kulturi in druženju pa bodo namenili tudi prenovljen...

GG Plus / ponedeljek, 14. oktober 2013 / 14:12

Bili smo nič, bodimo vse

Je besedilo iz pesmi Internacionala. Pesem, ki je vzpodbujala in povezovala delavstvo v času, ko je nastala. Pa tudi kasneje, zlasti delavstvo evropskih narodov. Razumljivo je, da je pesem izraz ta...

GG Plus / ponedeljek, 14. oktober 2013 / 14:11

Petdeset let nazaj (2)

»Učiteljica Marija si je kljub temu vzela čas zame, po pouku sva kar nekaj ur neuspešno vadili, vendar ni in ni šlo. V sedmem razredu smo se neprostovoljno srečali s podaljšanim bivanjem v...

GG Plus / ponedeljek, 14. oktober 2013 / 14:10

Raubarski cesar

»V Poljanah so se mu (Igorju Torkarju) zelo priljubila domača imena, narečje, ljudje. Ob prebiranju Tavčarja je naletel na zgodbe, ki so bile iz mesa in krvi še vedno žive. Prizorišča in d...