Slovo, ki je kljub vsemu bilo

Ko se naš človek želi posloviti od pokojnika, ki ga je spoštoval in imel rad, ga gre kropit in morda še na pogreb. Kaj pa, če ne eno ne drugo ni mogoče - tako kot je bilo tudi po smrti predsednika Drnovška, ko se od njega ni bilo mogoče osebno posloviti? Naše ljudstvo je tudi to pot našlo svoj način: množično se je šlo vpisat v žalne knjige!

V dneh in tednih pred smrtjo predsednika Drnovška se je kar naprej nekaj namigovalo in ugibalo, kako da je z njim. Rečeno je bilo celo, da je tako ali tako že umrl in da nas bodo s tem seznanili šele, ko bo že pokopan. No, Janez Drnovšek ni bil Fidel Castro ali kak drug diktator. Minulo soboto zjutraj so nas čisto dostojno obvestili, da je dotrpel in umrl. In da je njegova želja, naj bo pokopan v družinskem in prijateljskem krogu. To željo smo vsi spoštovali, čeprav se človeku malo čudno zdi, kako more biti zasebno pokopan nekdo, ki je bil ena vodilnih, najbolj zaslužnih in nadvse javnih osebnosti nacije v zadnjih dveh desetletjih.

Najvišji državni organi so se odzvali tako, kot je v takih primerih običajno. Objavili so velike osmrtnice in sklicali žalne seje. Dr. Danilo Turk, Drnovškov naslednik na položaju predsednika republike, je v svoji palači odprl žalno knjigo in oznanil, da se vanjo lahko vpiše vsak državljan. In tedaj se je zgodilo tisto, kar ni bilo običajno oziroma pričakovano. Niso se namreč prišli vpisat le tisti, ki to storijo po svoji službeni dolžnosti in položaju, odzvali so se neverjetno številni državljani, tudi tisti, ki se jim ponavadi reče »čisto navadni«. Pokazalo se je, da je v tej državi veliko ljudi, ki so pokojnega predsednika spoštovali in ga imeli radi in bi radi to tudi javno izkazali. Običajno gre človek v takem primeru pokojnika kropit in nato še na njegov pogreb. Ker to v tem primeru ni bilo omogočeno, so državljani svoj poklon pokojnemu izkazali tako, da so se šli množično vpisat v žalno knjigo. Knjige pravzaprav, ker se je kmalu pokazalo, da bo ena premalo.

Posebnost in izjemnost ljudskega slovesa od predsednika Drnovška se pokaže tudi, če ga primerjamo s slovesi od drugih državnikov v minulem stoletju. Ko je umrl cesar Franc Jožef, ni bilo velikih ceremonij, pokojni je bil visoko in daleč in bila je vojna. Ko so v Marseillu ubili kralja Aleksandra, so bile po vseh večjih krajih v državi velike komemoracije, na katerih so se zbrali predvsem tisti, ki so takrat nekaj pomenili, a tudi nekaj ljudstva je bilo zraven. Maršala Tita imajo danes mnogi za čisto navadnega vojnega zločinca, a kolikor jaz vem, smo takrat, ko je umrl, spontano in iskreno žalovali vsi, vsa država in sodeč po državnikih, ki so prišli na pogreb, tudi ves svet …

No, ampak tudi v navedenih primerih se večina državljanov od umrlih državnikov ni mogla posloviti osebno, neposredno. Od predsednika Drnovška bi se lahko, če ne bi tega sam onemogočil. Žaro z njegovimi posmrtnimi ostanki bi postavili v predsedniško palačo (poleg slike, knjige, zastav in vsega, kar še sodi zraven) in državljani bi ga lahko osebno pokropili, se mu poklonili), sledil bi državniški pogreb z vojaškimi častmi, govorniki, pihalno godbo … Ker ni bilo tako, so se državljani, kot rečeno, odzvali drugače: vpisovali so se v žalne knjige, hoteli so biti zraven, niso se pustili omejiti na posredno spremljanje vsega skupaj po medijih. Posnetki s pogreba na pokopališču v Zagorju ob Savi pa so nam pokazali, da tudi tistih, ki so ga prišli »kropit« in se vpisat v knjigo še tja, iz mrliške vežice ni nihče odganjal. Še več: ob odprtem grobu so se dejansko zbrali le sorodniki in prijatelji, več kot tisoč ljudi, ki so tja prišli spontano, pa je pogrebu prisostvovalo s spoštljive razdalje. Vse skupaj je potekalo in se izteklo tako, da je za vse prav. Tudi Janezu Drnovšku bi bilo, ko bi vse to videl.

Ja, saj to je tisto: kaj pa, če nas s posredovanjem vesoljne energije, v katero je verjel, še vedno gleda, kaj, če je na neki način še vedno tu, med nami? Kdo ve? Odgovora na takšna vprašanja seveda ne bo. Še nihče ni prišel nazaj, da bi povedal, kako je onkraj, in tudi predsednik zagotovo ne pride. Mogoče se spet srečamo tam, tu pač ne. Sprašujem se tudi, kako mu je bilo v zadnjih dneh? Je trpel, ga je bolelo, ga je bilo strah smrti? V svojih mislih je verjel, da je mogoče strah pred smrtjo premagati z delanjem dobrega. »In zdelo se nam bo, da smo z dobroto zapolnili tudi tisto praznino, tisto negotovost po koncu našega fizičnega bivanja. Ne bo nas strah, ker bomo dobroto čutili tudi na oni strani. Zdelo se nam bo, da ne bomo prepuščeni sami sebi, tako kot tudi mi nismo puščali ljudi samih. Čutili bomo, da je dobrota nekaj trajnega, kar ne mine z našo smrtjo. In čutili bomo, da je dobrota, ki sega onkraj sebičnosti, dala smisel našemu življenju.« (18. oktobra 2007)

To in podobne misli, ki jih je objavljal na spletni strani Gibanja za pravičnost in razvoj in v svojih knjigah zadnjih let, smo mnogi prebirali z zanimanjem, a tudi s precej zadržanosti. Zdaj, komaj nekaj dni po avtorjevi smrti, pa čutimo, da je njegova dobrota, ki jo je v zadnjih letih dejavno izkazoval, res segala onkraj sebičnosti in dala smisel njegovemu življenju, nekoliko pa, upam, tudi našemu skupnemu. In če se bo našel še kdo, ki bo sledil njegovemu zgledu, bo to gotovo dobro.