V spomin: Bojan Pisk (1933 - 2008)

Besedilo: Fran Drolc
Kategorija: Kultura / petek, 29. februar 2008 / 06:00

V torek, 13. februarja 2008, smo na kranjskem pokopališču pospremili na zadnjo pot prijatelja in sodelavca Bojana. Rojen je bil leta 1933 v Ljubljani, umrl pa je po dolgi in mučni bolezni 10. februarja 2008 na Golniku.

V Osrednji knjižnici Kranj, kjer je po maturi v Kranju (1953) in študiju slavistike v Ljubljani delal praktično vse življenje, se je v vihravih samoupravnih časih kazala z vso strogostjo in resnostjo njegova pomirjajoča narava. Bil je nekoliko starejši od sodelavcev in z najdaljšim delovnim stažem med knjižnično operativo. V splošnem oddelku, ki ga je vsa leta vodil, je pripravil ob rednem delu vrsto opaznih srečanj s slovenskimi literarnimi ustvarjalci, h kulturnemu utripu mesta Kranja pa je vidno prispeval s svojim delom v Klubu kulturnih delavcev, kjer je bil dolga leta tajnik. S Snovanji, posebno kulturno rubriko Gorenjskega glasa, ki jo je urejal uredniški odbor Kluba, je bilo na izviren način odgovorjeno na dejstvo, da na Gorenjskem ni bilo založbe, hkrati pa je s časopisom pomembna literarna revija našla pot do slehernega gospodinjstva. Bojan je bil odgovorni urednik Snovanj šest let, od 1967 do 1972, in je pomembno prispeval k profilu in ugledu revije.

Naslednje dejstvo, ki ga je treba omeniti, so Srečanja slovenskih pesnikov, s katerimi si je osrednja knjižnica kot operativni izvajalec naložila silovito organizacijsko breme. Kljub začetnim in načelnim rezervam glede prireditve je spričo rezultatov treba poudariti, da brez trdnega Bojanovega vztrajanja Srečanj ne bi bilo in mu gre za to vztrajanje vsa dolžna zahvala.

Priljubljen besedni improvizator in pevec v zaključenih družbah, dobrodošel sogovornik ob srečanjih s šolsko mladino in resnoben avtor na nacionalnem radiu se je po objavah v osrednjih slovenskih literarnih revijah uveljavil s svojimi pesniškimi zbirkami (Upadla gladina, 1964; Polnoletje odpovedi, 1971; Predrti klic, 1983; Sončni gong, 1996, ter nekaj knjig otroške poezije), pri čemer je zaznavno raziskoval tudi mejni prostor med poezijo in likovno umetnostjo (Rekviem za hišo, Skrivna gaz).

Z antologijsko pesmijo Name se krušijo zlogi stvari ter s ciklusoma pesmi Rekviem za hišo ter Pesmi o Ajdni se je Bojan zapisal med najlepše strani slovenske pesniške grenkobe.

Ohranili ga bomo v lepem spominu.