Potrebujejo nekoga, ki mu zaupajo

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: Škofja Loka / sreda, 27. februar 2008 / 06:00

Od leta 1996 v Sloveniji deluje Združenje invalidov Forum, ki v zadnjih šestih letih izvaja poseben socialni program Veriga psihosocialne oskrbe in druženja za tiste invalide, ki so izpadli iz vseh socialnih mrež.

Škofja Loka - Konec minulega leta so oskrbovali že 157 ljudi, kar tretjino na Gorenjskem. Ena od njihovih izvajalk je tudi Simona Bašelj iz Škofje Loke, ki v domovih ostarelih ali drugih socialnih zavodih in tudi doma obiskuje 52 oskrbovancev. Njeno »delovišče« so poleg Škofje Loke, kjer ima veliko klientov v Centru slepih, slabovidnih in starejših (tam in v domu starejših v Zbiljah so ji za predano delo izročili tudi priznanje), tudi Preddvor, Jesenice, Kranj, Tržič in Medvode.

Društvo Forum združuje različne vrste invalidov in zanje izvaja posebne socialne programe, obenem pa je tudi forum, ki si prizadeva ozaveščati javnost o invalidih in invalidnostih. Društvo ima status invalidske organizacije, ki deluje na državni ravni, od lani ima tudi status društva v javnem interesu. S svojimi programi kandidira na različne razpise in tako pridobiva denar za svoje delovanje. Poleg organizacije FIHO ga letos financirajo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, nekatere občine in donatorji. Članstvo društva, ki ga vodi Borut Pogačnik, se je v dvanajstih letih povzpelo na 441 ljudi. Posebej pomenljiv je njihov socialni program, ki so ga poimenovali Veriga psihosocialne oskrbe in druženja, namenjen pa je predvsem invalidom, ki so izpadli iz večine drugih socialnih mrež. Tem s svojimi obiski in pomočjo skušajo znova vzbuditi zaupanje v ljudi. Simona Bašelj, ena od štirih oskrbovalk, ki delujejo po vsej Sloveniji, pove: »Te ljudi spremljamo, kadar morajo k zdravniku, v bolnišnico, po opravkih v trgovino, na banko, pošto, občino, tudi v cerkev in na pokopališče. Gre za osamljene ljudi, pa naj ti živijo sami ali pa v domovih starostnikov, saj se celo tam mnogi počutijo same in izolirane. Ko jih denimo ob novem letu obiščemo in jim prinesemo simbolična darila, so bolj veseli obiska in pogovora kot darila. S svojimi oskrbovanci delamo individualno. Že ko jih prvikrat obiščemo, ocenimo, kakšno vrsto pomoči in druženja potrebujejo. Veliko ljudi obiskujem v škofjeloškem centru slepih, kjer jim tudi berem. Veseli so vsakega mojega obiska, že pri vratih me navdušeno pozdravljajo. Najraje vidijo, da so obiski namenjeni le njim samim, da mi lahko zaupno povedo, kaj jih teži. Zavedam se zaupanja, ki mi ga s tem izkazujejo in tako kot tudi ostale sodelavke v verigi psihosocialne oskrbe skrbno pazim, da ga ne zlorabim.«

Šesto leto Simona obiskuje Albino Peternelj. Vrstnici sta, zato je nemara njuna prijateljska vez še močnejša. Albina, ki je od leta 1993 na invalidskem vozičku, je v zadnjih letih doživela veliko hudega. Po moževi smrti se je znašla v hudi finančni stiski, vrh vsega je morala zapustiti stanovanje in ga prepustiti moževim otrokom, bila je veliko bolna in je zaradi vseh nesrečnih okoliščin zapadla v depresijo. Takrat so ji pomagali v društvu Forum: plačali so ji položnice, pomagali so ji najti majhno stanovanje, v katero se je preselila s sedaj 20-letnim sinom, začeli urejati postopke za pokojnino, ki jo sedaj prejema po pokojnem možu. »Za Albinco so bili to težki časi, ampak ko sva skupaj opremljali njeno majhno stanovanje, sva se veliko skupaj smejali in doživljali tudi lepe trenutke,« pove Simona Bašelj. Še vedno ji pomaga pri urejanju uradnih zadev, jo odpelje k zdravniku ali v Ljubljano, kjer društvo Forum prireja razna predavanja ali pa pride le na kavo in klepet, kajti Albina potrebuje ob sebi nekoga, ki mu lahko zaupa in odpre svoje srce. »Nikoli mi ni bilo žal, da sva se spoznali,« pravi Albina, ki ji je Simono priporočila negovalka, ki ji je nudila pomoč na domu. »Simona je prišla k meni, me včlanila v društvo in sedaj prihaja, kadar jo potrebujem. Sedaj mi je dobro, počutim se svobodno, v preteklosti, ko sem še živela v enajstem nadstropju bloka na Partizanski cesti, pa tudi vse leto nisem šla ven. Moje najhujše stiske so se ob pomoči Simone in društva uredile. Tudi sin je dobil službo, tako da po materialni plati ni več tako hudo. Še vedno pa zapadem v duševno stisko in takrat mi veliko pomeni, da je ob meni človek, ki mu lahko zaupam. Rada vidim, da pride Simona, postali sva pravi prijateljici.«