Vračajo se v domovino

Besedilo: Mali Brat, Fotomontaža: Ju Wan
Kategorija: Humor / petek, 22. februar 2008 / 06:00

Mnogi kosovski Albanci se v teh dneh vračajo iz Srbije na rodno Kosovo in postajajo državljani nove Kosova Republjik.

Ob razglasitvi Kosova za samostojno državo smo podobno kot vse velike svetovne medijske hiše tudi iz redakcije Velikega brata poslali našega edinega obstoječega reporterja v to novo balkansko državo. Naj na licu mesta preveri, kako se novopečeni državljani Kosova pripravljajo na življenje v novi državi. V želji zbrati nekaj prvih vtisov, sem se tako odpravil v Prištino in na koncu zbral samo en prvi vtis, ki je nastal v prištinskem Mc Donaldsu. Jebat ga, ni ga čez lakoto, pa sem najprej zavil tja.

Da, med drugim so te dni v Prištini odprli nov Mc Donalds, prvi Drive in, kjer si hrano lahko kupiš kar iz avta. Saj poznamo to zadevo, kajne. Pred menoj se je ustavil pol tovorni Golf starejšega letnika, v njem pa, kot sem v nadaljevanju izvedel, kosovska družina, ki se je po več letih bivanja v Beogradu vrnila na svoje rodno Kosovo.

»Dobar dan gospa, mir dita žensko, gde ti je čovek,« jo vprašam po možu.  »Išo na pišanje, voda da izvadi,« mi odgovori: »Ljatifa.«  »Mali brat. Vi ste iz Prištine?« »Kako da kazem, došla sam u Beograd 92 godina. Tu sam upoznjala muško, isto albanska čovek i mi se venčali in napravili puno mali deca. Sad sa čovek i deca vračam u Prištin,« mi razloži.

Ko vidim, da želi naročiti hrano, se nekoliko odmaknem, računajoč, da bomo kasneje še kakšno rekli. Gospa naroča: »Jedna Veljika Mak sa sirova od material za čovek, četiri veljika krompiriqui za deca, jedna veljika kokakolj za čovek, jedna mala kokakolj za deca, onda još jedna bakljav za mene i sladoljed na kugljic, šest komada za svakoga po jedan.« Pa ji fant izza okenca reče: »Nema sladoljed pojedinačno na kugljic ima samo grupna sladoljed na rafalna paljba.« »Ajde sine onda opali jedno tri rafala.« Plačali so v starih nemških markah z bankovci po 100 apoenov. Kot sem videl, jim je kasneje prodajalec vračal bankovce po 7 in 9 mark.

Za njimi sem naročil še jaz: »Čiz burger, pa tamav pomfri.« Prodajalec mi je odvrnil: »Nema sploh več čiz burger, imamo samo motaljic, pokaljic, bušiljic …« Ker nisem imel pojma, o kakšni hrani govori, sem rekel, naj mi da kar enako kot predhodnici. Bom še malo podaril familiji pred mano in za protiuslugo kaj zanimivega izvedel od njih. Parkiram poleg njih sedem zraven na pločnik in jim ponudim večji del moje hrane.

Med nami je stekel zanimiv pogovor. Mož, človek torej, mi pove, da igra kitaro in da je že dogovorjen, da se bo pridružil skupini Prištin Town, ki da preigrava pesmi slovenske skupine Kingston. Aja, katere pesmi pa. »Sve pesme od grupa na Kinjgstoni,« mi odgovori on in mi začne naštevati naslove: Kako ljuda ova Street (Cela ulica nori), Pljesati na radijatori (Plesati na soncu), Tako mi mjeseca žutog (Mene luna nosi), Jedan boca od konjak (Tri prste tekile), Kuča na plava screen (Hotel modro nebo) … Kako se pa potem reče, kadar se na računalniku pokaže modri ekran (blue screen). »Pa to se kaže »pljava na TV od ekran«. Menda je skupina na Kosovu zelo uspešna in je kar dober biznis igrati pri njih. Žena, da bo doma skrbela za otroke, za gospodinjstvo in skrbela za enosobno stanovanje, kjer naj bi živeli prvih šest let, dokler ne zaslužijo več denarja.

Povedali so mi še, da so zelo veseli, ker so končno dobili svojo državo, da so še posebej ponosni na nas Slovence, ki da smo veliko naredili za to, pa na Američane. Če lahko pozdravijo? Lahko: »Kako da kažem, šaljem puno pozdravi na cjela albanska zajednica u Slovenija, sve naša ljudi u slastičarnic, ljudi u prodavaonica od voče in zelejnad i sva ostala Kosove u Slovenska Republjik. Mnogo zahvalan na slovenska poljitik, na mister junajdit stejts of Amerika, Djordjiu Bušiqui i sva dobra ljudi,« se je zahvalil novopečeni državljan Kosova, ki sem ga pozabil vprašati, kako mu je ime. On pa je še dodal: »I evo za tebe dobra čovek, da popijema jedna gajba puna pirovska boca.«