Slovenska popustljivost na južni meji

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: GG Plus / sobota, 16. februar 2008 / 06:00

Hrvaško moramo obravnavati po enakih merilih kot druge države. Sosedstvo nima posebnega statusa, ko gre za državotvornost ali nacionalni interes. Frane Goljevšček iz Izole, predsednik Civilne družbe Slovenije za mejo v Istri

Leta 2006 je Civilna družba Slovenije za pravično mejo v Istri, ustanovljena leta 1999, izdala Celovito belo knjigo ali seznam dokumentov za določitev pravične državne meje med Slovenijo in Hrvaško v Istri in na morju. V uvodu Ste zapisali, da je vaša knjiga kritika Bele knjige, ki jo je izdalo slovensko zunanje ministrstvo in je zaradi številnih izpuščenih argumentov v prid Slovenije za Vas žal 'črna knjiga' v škodo Slovenije. Ali ne zaupate slovenski oblasti?

»Slovencem so vedno velike sile risale meje, običajno v našo škodo. Sedaj si jih rišemo sami, vendar znova v svojo škodo. Samo enkrat, če odštejemo generala Maistra, ki se je sam boril za Koroško, vendar mu je takratna uradna slovenska politika preprečila nadaljnje prodiranje in vztrajanje na zasedenem delu Koroške, se je slovenska politična garnitura pri določanju meje resnično borila za nacionalno ozemlje. To je bilo po drugi svetovni vojni, ko je Jugoslavija poslala v Pariz na pogajanja svojo najboljšo ekipo, ki se je argumentirano borila za vsako ped slovenske zemlje, vendar smo zaradi poniglave igre Rusije izgubili tržaški Kras in Goriško. Ker je oblast samostojne Slovenije že leta 1991 kazala znake popuščanja pri določanju meje s Hrvaško, posebej v Istri in na morju, smo ustanovili gibanje Civilna družba Slovenije za pravično mejo v Istri, da bi pomagali politikom in jim dvignili samozavest. Napisali smo peticijo, ki jo je podpisalo nad 20 tisoč ljudi in smo jo poslali najodgovornejšim predstavnikom države. Prepričani smo, da je dokazljivo, do kod v Istri seže slovensko ozemlje, ki ga Slovenija v nobenem primeru ne sme žrtvovati. Belo knjigo smo napisali z odkrito besedo in čistim srcem. Naše gibanje teži k pravičnosti, miru in sožitju, brez želje po spreminjanju mednarodno priznanih meja, čeprav je bila njihova določitev za Slovence krivična. Narodni interesi morajo prevladati nad političnimi, vendar se bojim, da sedaj ne bo tako.«

Meje stare občine Piran

Kje bi morala potekati pravična meja med Slovenijo in Hrvaško?

»Relativno pravična meja, ker se vsaka meja določa sporazumno, bi morala potekati nekje med južno mejo nekdanje občine Piran in južno mejo Svobodnega tržaškega ozemlja na reki Mirni, ki je bilo ukinjeno leta 1954. Meja nekdanje piranske občine, ki je potekala po sredini savudrijskega polotoka in južno od Dragonje, je skrajna točka, do katere bi smela popustiti Slovenija. Ta meja je bila uradno zapisana in narisana. Priznale so jo vse oblasti vključno z italijansko in tudi jugoslovansko takoj po vojni. Tudi južna meja Svobodnega tržaškega ozemlja na Mirni, na katerem sta bila zaradi narodnostne sestave prebivalcev uradna jezika le slovenščina in italijanščina, je bila mednarodno potrjena meja in ji takrat Hrvati niso nasprotovali. Te meje Svobodnega tržaškega ozemlja (STO) na Mirni še ni nihče preklical. Vojna mornarica bivše Jugoslavije je še leta 1990 imela svetilnik na polotoku Savudrija za lastnino piranske občine! Samo državna meja na južnem robu nekdanje občine Piran zagotavlja celovitost Piranskega zaliva in vključitev nekaterih zaselkov, ki si jih lasti Hrvaška, v slovensko državno ozemlje.«

Dogovor Kardelja in Bakarića

Mnogi krivijo za sedanje probleme na južni meji Edvarda Kardelja in Vladimirja Bakarića.

»Nesreča z našo južno mejo se je začela leta 1956, po ukinitvi STO, ko sta se tedanja politika Vladimir Bakarić v imenu Hrvaške in Edvard Kardelj v imenu Slovenije dogovorila za mejo na reki Dragonji. Tretjino ozemlja občine Piran je takrat dobila občina Buje, katastrski občini Kaštel in Savudrija sta postali hrvaški, pojavil se je problem celovitosti Piranskega zaliva. Znana, vendar pogosto zamolčana je peticija prebivalcev Savudrije iz tistega časa, ki so hoteli nazaj pod občino Piran, vendar je njih in takratnega predsednika piranske občinske skupščine Davorina Ferligoja Edvard Kardelj odpravil z besedami, da rušijo enotnost med narodi Jugoslavije, v kateri sploh ne bo meja. Kardeljev protislovenski greh ni opravičilo za ravnanje kasnejših slovenskih politikov, tudi sedanjih, ki niso izkoristili priložnosti in argumentov za vrnitev izgubljenega ozemlja.«

Katere so bile te priložnosti?

»Kar nekaj jih je bilo. Najlepša je bila leta 1991, ko se je Slovenija osamosvojila in je bila politično in vojaško močna, Hrvaška pa je bila v hudih škripcih. Del slovenske politike je zahteval zavarovanje slovenskega ozemlja v Istri, del, ki je žal prevladal, pa je temu nasprotoval. Iz zanesljivih virov sem izvedel, da so nam celo Nemci predlagali zasedbo dela Istre in nam zagotovili svojo zaščito. Ne trdim, da bi zasedeno ozemlje tudi obdržali, vendar bi si izboljšali pogajalsko izhodišče. Tudi prekinitev gradnje mejnega prehoda na levem bregu Dragonje na zahtevo Hrvaške je bila nepopravljiva napaka. Umaknili smo se in verjeli Hrvatom, da tudi oni tam ne bodo gradili, dokler ne bo dogovora o meji, vendar se to ni zgodilo. Hrvati so tam zgradili svoj mejni prehod in nas potisnili na desni breg. Če bi Slovenija takrat vztrajala pri gradnji in ne bi nasedla obljubam Hrvatov, bi se danes lahko pogovarjali o poteku meje pri kamnolomu nad Dragonjo, ki ga je do takrat upravljalo slovensko podjetje.«

Vračanje h Kardelju

Slovenija in Hrvaška poudarjata, da bi morali pri določanju državne meje upoštevati stanje 25. junija 1991, ko sta se državi osamosvojili. Je taka rešitev sprejemljiva?

»Ni. Tako imenovane administrativne meje med republikami nekdanje Jugoslavije, tudi med Slovenijo in Hrvaško, so bile le politične meje v glavah politikov, ki niso bile potrjene v skupščini tedanje države. Zato nimajo mednarodne pravne veljave. Če bi jih uradno potrdili v zvezni skupščini, bi se že takrat pojavila mednacionalna in medverska nasprotja ter zahteve po samostojnih državah. Te nevarnosti se je takratna oblast zavedala in nacionalne težje blažila s političnimi mejami. Zanimivo je, da Hrvaška v ustavni listini iz leta 1991 izrecno poudarja, da je meja med novima državama nekdanja administrativna meja, Slovenija pa je zapisala, da je treba mejo šele določiti. Tudi sklicevanje na celovitost Piranskega zaliva nima trdnih argumentov, ki bi zdržali presojo sodišča. Nikjer ni zapisano, kje je meja Piranskega zaliva. Zanimivo je, da slovenski predlogi za določitev meje v Istri in na morju, od Peterletovega iz leta 1992, ki na srečo ni bil sprejet, do Drnovškovega oziroma Račanovega iz leta 2002 upoštevajo Kardeljevo linijo na reki Dragonji s to razliko, da je Peterle postavil tri zaselke ob Dragonji na slovensko stran, Drnovšek in Račan pa sta jih vključila v hrvaško ozemlje. Njun sporazum je bil zapisan in ga lahko pri razsojanju o meji mednarodno sodišče tudi upošteva, čeprav za Slovenijo ni dober. Z mejo na Dragonji dobivajo Hrvatje močan mednarodni pravni argument za sredinsko delitev Piranskega zaliva. Za načela pravičnosti in priznanje preteklih ureditev, ki jih je po mednarodnem pravu v takih primerih prav tako treba upoštevati, v primeru Piranskega zaliva nočejo slišati. Ravnajo dvolično: v primeru Prevlake so zanje zgodovinska dejstva pomembna, v primeru meje s Slovenijo v Istri pa ne! Tako je pravno, z dokumenti najbolj podprta meja po južnem robu stare občine Piran, ki pravično in zgodovinsko utemeljeno rešuje tako celovitost Piranskega zaliva kot slovenska naselja v Istri.«

Ali je določitev meje s Hrvaško res tako nujna ali je mogoče z njo počakati?

»Zaradi upravičenega strahu, da Slovenija na južni meji ne bo naredila novih neumnosti, je res najbolje počakati. Meja v Istri in na morju je ključno vprašanje južne meje. Hrvati vedo, da smo tu najbolj ranljivi. Morda vedo naši sosedi tudi za dejanja nekaterih slovenskih politikov med osamosvojitvijo, ki bi jih kompromitirala in ima zato naša politika zvezane roke. Slovenci moramo glede južne meje nacionalno dozoreti in se dogovoriti, do kod bomo popuščali in kje je točka, s katere ni umika. Pri pomembnih nacionalnih vprašanjih morajo naši politiki postaviti skrb za osebno slavo in prestiž na stran. Ni nam treba vedno iskati zaščite pri 'velikih bratih'. Nekdaj sta bila to Dunaj in Beograd, danes pa je Bruselj.«