Koreja, moj dom

Besedilo: Suzana P. Kovačič
četrtek, 14. februar 2008 / 06:00

Stanovanje družine Vangelov je veliko triindvajset kvadratnih metrov. Notranjost stanovanja je prijetno opremljena, a je vprašanje, koliko časa bodo stene še zdržale.

»Včasih slišim koga, ki reče, poglej, kakšna je ta Koreja. Glej, kje in kako ti ljudje živijo. Mene ni sram, da živim tukaj,« je povedal Rade Vangelov, ki se je v Korejo preselil z ženo Slobodanko in hčerko Ankico pred osemnajstimi leti; to je bil edini izhod za družino, ki je ostala brez strehe nad glavo. Z ženo sta tedaj delala v Tekstilindusu, sodelavec mu je namignil, da je v Koreji prazno stanovanje, pa so se vselili. »Kot vem, so te barake naredili za silo, za začasno bivanje delavcev,« je povedal Rade. V naselju so tri barake, v vsaki je pet stanovanj. Stanovanje družine Vangelov je veliko triindvajset kvadratnih metrov, je prijetno opremljeno, predvsem je Rade v stanovanju veliko postoril sam. Stanovanje je pred časom dobilo tudi kopalnico. Težav, kot so pogrezanje barake, slaba izolacija, ukrivljanje sten, pa se ne da prikriti. Ob nalivu se jim do praga stanovanja nabere voda, pomešana s kanalizacijsko vodo, ki odteka proti čistilni napravi na Zarici iz naselja Planina. »Dotrajano streho, skozi katero je že močno zamakalo, sem zamenjal pred kratkim in zanjo odštel tisoč petsto evrov. Problem je v tem, ker sem streho plačal iz lastnega žepa, pa še danes ne vem, ali bom ostal tukaj ali pa se bom moral izseliti. Zemljišče je pred časom kupil zasebnik v paketu s stanovalci in nihče nam ne pove, kaj bo z nami. Vemo samo tisto, kar nam pride neuradno na uho, na primer to, da naj bi barake podrli in na tej lokaciji zgradili nova stanovanja. Pred približno osmimi meseci sem dobil prvo položnico lastnika zemljišča; za kvadraturo, v kateri živim z družino, naj bi odtlej vsak mesec odštel 83 evrov. Položnic, ki prihajajo po pošti, ne plačujem, ker lastnik noče imeti nobenega opravka z nami; barake pa se pogrezajo, okna ne tesnijo več ... Redno pa plačujem komunalne stroške, vodo, elektriko,« je povedal Rade Vangelov in dodal, da ga najbolj jezi to, ker nima nobenih uradnih informacij, koliko časa bo Koreja še njihov dom.

Veteran vojne za Slovenijo

Rade Vangelov se je, ko je bil star osemnajst let, iz Kočanov v Makedoniji preselil v Kranj. Služba je bila tista, ki ga je iz rodnega kraja popeljala 1200 kilometrov daleč. »Prvo zaposlitev sem dobil v Tekstilindusu, potem sem nekaj časa delal v gradbeništvu, zadnjih sedem let sem zaposlen na Komunali Kranj. Pometam ceste, pobiram smeti. Moram se preživljati in ni me sram tega dela,« je povedal sogovornik.

Z ženo imata slovensko državljanstvo. Rade je dejal: »Za Slovenijo sem bil v vojni, v Vašci blizu letališča dr. Jožeta Pučnika.« Stara leta želi preživeti tam, kjer je začel svojo pot, kjer je hodil v šolo. V Kočanih. »Žena je prav tako rojena v Kočanih in najina skupna želja je, da se enkrat vrneva v najin prvi dom. Hčerka pa bo skoraj zagotovo ostala v Sloveniji. Tukaj se je rodila, zdaj je stara štiriindvajset let in je študentka turistike (op.: hčerka Ankica je bila na naslovnici Kranjčanke),« je povedal Rade. A do penzije je še daleč. Rade ima danes 48 let in dobrih 18 let delovne dobe.

Do občinskega stanovanja ne pridejo

Družina Vangelov je že večkrat vložila prošnjo za dodelitev neprofitnega občinskega stanovanja. Neuspešno. »Na listah za občinska stanovanja nikoli nismo imeli dovolj sreče. Zdaj smo, mislim, da na 63. mestu. Slišim, da imajo trenutno največje možnosti mlade družine, kar pomeni, da spet ne bo nič. Tudi, ko smo bili mi še mlada družina, nismo imeli te sreče. Sem veteran vojne za Slovenijo, pa to pri točkovanju nihče ne upošteva. Vsi, ki delijo točke, tudi vedo, v kakšnih razmerah živimo. Če se še hčerka odseli in ostaneva sama z ženo, pa sploh ne bo nič. Dejstvo pa je, da si z ženo, ki je čistilka na srednji šoli, ob najinih plačah ne moreva privoščiti komercialne najemnine za stanovanje,« je povedal sogovornik.

Svetlejšega, toplejšega in boljšega stanovanja se ne bi branil, a Rade Vangelov pravi: »Molim boga, kot pravimo pri nas, da ostanem vsaj tukaj, v Koreji.«