Zakaj me ne poslušaš? (1)

Otroci in mladostniki se pogosto pritožujejo, da jih odrasli ne poslušamo. Na drugi strani imamo množico odraslih, ki pravijo, da jih otroci sploh ne slišijo. Kdo ima prav in zakaj obstaja velika verjetnost, da se lahko strinjamo tako z enimi kot drugimi?

Poslušanje je veščina, ki jo je potrebno trenirati, se je zavedati in jo znati uporabljati ob pravem času in na pravem kraju. V prvi vrsti pa moramo biti za poslušanje drugih motivirani in to odloča o tem, kako, koliko časa in zakaj bomo nekoga poslušali, oz. slišali. Vzrokov za poslušanje je veliko, od učenja, zanimanja, spoznavanja drugih ljudi in stvari pa do nadzora, ki ga imamo odrasli tako zelo radi. Poslušanje je temelj pri vzpostavljanju odnosov, saj smo ali pa nismo zainteresirani, da o drugem človeku zvemo več. Kadar ljudje gledajo mimo vas, zehajo in se pretvarjajo, da vas poslušajo – verjemite, da nimajo kakšne pretirane želje po tem, da bi vas poslušali – mirne duše lahko nehate govoriti. Pri pozornem poslušanju le težko delamo še kaj drugega, kot poslušamo, kaj šele, da bi zraven gledali televizijo ali poslušali radio. Si predstavljate zdravnika, ki bi se pogovarjal po telefonu, medtem ko bi mu vi razlagali o svojih bolečinah? S tem, ko poslušamo ljudi, jim damo občutek pomembnosti in zato je poslušanje vedno več, kot samo zgolj nabiranje informacij. Ko nekoga poslušamo, mu damo vedeti – zame si pomemben, zanima me, kar mi pripoveduješ, hočem to deliti s teboj. Kar poglejmo zaljubljence – tako se zanimajo eden za drugega, da ne slišijo nikogar več. Kar je seveda lepo, je pa škoda, ker ne traja še kakšnih petdeset let … Zakaj je poslušanje torej tako zahtevna naloga? Mogoče zato, ker hočemo biti vedno prvi, najpametnejši in v središču pozornosti? Mar zato, ker nas ne briga za druge ljudi? Ali pa zato, ker v tej naglici še sami sebe ne slišimo, kaj šele, da bi prisluhnili drugim?