Na pragu dolgega vročega poletja

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: Nasveti / sreda, 13. februar 2008 / 06:00

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Petek, 15. junija

Ležim v viseči mreži, napeti med dvema boroma (Tina in Bojan imata v kampu Tašalera v bližini Premanture počitniško prikolico) in opazujem jadrnico, ki se komaj opazno ziblje na morski gladini. V tišini somraka je razločno slišati le galebe in enakomerno cingljanje spuščenega jadra. Zaliv je ujet v trenutek večnosti. Bolj kot kadar koli v preteklih letih si želim, da je letošnje poletje dolgo in vroče in da čim več časa preživim z ljudmi, ki jih brezmejno ljubim in brezpogojno potrebujem (kar se, priznam, sliši skrajno egoistično). Konec tedna bom preživela s Tinino družino, z Andrejem in z mami. In prav zdaj čutim na sebi vso težo njihovega strahu za moje življenje.

Če kdo vztraja, da me v mojih življenjskih okoliščinah že mora biti česa strah, potem me je strah strahu, to je najbolj okostenelega stanja duha, ki ti ne pusti razmišljati; s strahom je tako kot s sidrom: ko ga vržeš, obstojiš, oziroma, dokler sidra ne dvigneš, se ne premakneš. Dvignem torej svoje »sidro« z mreže, si nataknem tekaške copate in grem teč.

V zvezi s tekom nimam nikakršnih pomislekov kot, denimo, tisti, ki jih skrbi, da si bodo s tekom poškodovali sklepe ali kolenske vezi. Je pa res, da vedno tečem po gozdu, točneje, po Rožniku, kjer ni asfalta in kjer mi avtomobili ne smradijo direktno v nos. Nazadnje sem tekla v petek, dan pred tem, ko sem končala na urgenci in osem ur zatem na Golniku.

Tečem ob obali, vdihavam zrak z blagim vonjem po soli in uživam. Uživam v tem, da zmorem in v življenju samem, točneje, v resnici, da mi je dovoljeno in da si dovolim živeti. V Kranjskem kampu srečam znanko, s katero izmenjava nekaj življenjskih floskul (o, dober večer, kako ste, odlično, in kako ste vi, tudi odlično, in kako je Janezek, oh, vsak dan je večji, pa na svidenje) in tečem naprej proti Kamenjaku, vsaj za moj okus najlepšemu naravnemu parku v Istri. Še zlasti je Kamenjak lep na začetku poletja, ko cveti domala vsaka bilka, ki postane v poletni vročini povsem neopazna.

Tečem in nehote se mi v misli priplazi kemoterapija, s katero začnem ta četrtek. Niti v sanjah me ne plaši, sem pa neznansko radovedna, kako stvar poteka. No, ja, strahu pred kemoterapijo res nimam nobenega, me pa, roko na srce, nekoliko skrbi, kako bom sedem ur, kolikor traja daljši cikel zdravljenja, zdržala priklenjena na posteljo. Ampak. Če zdržijo drugi, bom zdržala tudi jaz. Je tako? Je tako! In tečem naprej. Do mitnice, ki stoji na vstopu v nacionalni park in kjer v poletni sezoni mastno zaslužijo s pobiranjem vstopnine za tiste, ki se jim po Kamenjaku ne da pešačiti in se po razritih makadamskih cestah prevažajo z avtomobilom. Kajpada, se ne prevažajo kar tako sem in tja, pač pa iščejo najlepšo plažo v tem delu Jadranskega morja, na kateri bi imeli zase vsaj kvadratni meter razgrete peščene obale. Pri mitnici se obrnem in tečem nazaj.

(Se nadaljuje.)