Pust, nato spokoritev

Pust je dober mož, Pepelnica pa revna žena, so rekli svoj čas. Ko je namreč polnočni zvon oznanil pepelnico, je bilo konec mesnih in mastnih jedi vse do velike noči. Bog varuj, da bi pobožna duša samo pomislila na to pregreho!

Pustne norčije in vragolije so za nami, izkoristil jih je vsak po svoje, saj je to čas poslednje zabave pred veliko nočjo. Razposajenemu pustnemu torku sledi pepelnična sreda, ki naznanja resno in spokorno obdobje 40-dnevnega posta. Za katoličane je to čas duhovne in telesne priprave na praznik vseh praznikov, veliko noč. Takrat naj bi zavzeto premišljevali skrivnost odrešenja in se odrekali uživanju – takšnemu in drugačnemu – seveda po svojih močeh. Na veliko noč tako nastopi zanje najlepši čas, ko si spet lahko dajo duška. Spet lahko dobro jedo, se veselijo, smejijo, glasno govorijo, pojejo, plešejo, dvorijo, oblečejo živahne obleke …

Veseli pust

Maškare in šeme niso več tako številne, kot so bile še v času mojega otroštva. A povsem izumrle tudi še niso. Za to skrbijo po vrtcih in šolah. Potreba po šemljenju naj bi bila globoko zakoreninjena v človeku. Kdaj pa kdaj mora izpreči in zapustiti svoj »jaz«, mora zaživeti v svobodi, ki jo nudijo šeme, da se znebi notranjih napetosti, ki so se v njem nabrale. Seveda mora biti pri tem malce pazljiv, da ne pride navzkriž s pravili vedenja v družbi. Predpustni čas je bil za naše prednike prav posebej vesel. V mestih in trgih so se vrstili plesi, maškarade in pustni obhodi. Obisk šem prinaša srečo in dobro letino. Zato jih moramo obdarovati.

Pusta ni brez tolste in obilne jedače. Tradicionalno je na mizo svinjina v raznih pripravah, mnogo mastnega peciva kot so krofi, flancati, ajdova potica, špehovka in ocvirkovica. Že stari rek sprašuje: »Včeraj je bil pustni dan, imaš kaj gobček mastan?« Spodobi se, da je ob pustu vsakdo sit. Če so v Poljanski dolini vse leto stradali, ob pustu je morala biti v sleherni bajti gostija, piše narodopisec Niko Kuret v Prazničnem letu Slovencev. V Železnikih so svoje dni mojstri o pustu pogostili svoje delavce s posebno rezančno juho, s trojim mesom, krofi in vinom. Izročilo je zahtevalo o pustu norčije in obloženo mizo. Na njej ne sme manjkati niti svinjska glava.

Pokopljemo pusta

S pustnim pogrebom na pepelnico je bilo konec pustnih norčij tam, kjer Pusta niso pokopali že na pustni torek. Niko Kuret poroča, da so na Koroški Beli na Gorenjskem na pustni dan še pred polnočjo »nabasali Pusta« - v staro moško obleko so natlačili slame. Na pepelnico so ga nosili po vasi in ga proti večeru pokopali. V Motniku in drugod po Gorenjskem je svoje dni navsezgodaj kak našemljenec s svetilnico v roki dolgo iskal Pusta. Ko ga je našel, nagačenega in našemljenega, je to brž naznanil svoji tovarišiji. Z vikom in krikom so šli ponj, ga v sprevodu odnesli in pokopali v kakem jarku ali pa ga vrgli v vodo.

Pepelnica in posipane s pepelom

Obred posipanja spokornika s pepelom obhaja Cerkev že od 10. stoletja. Pepel je znamenje pokore, od tod tudi izhaja ime praznika. Omenjeni obred je predstavljal uvod v postni čas. Danes ga poznamo v nekoliko drugačni obliki. Mašnik s pepelom lanskih oljk pokriža čela vernikov in ob tem izreče pomenljive svetopisemske besede: »Spominjaj se, da si prah in da se v prah povrneš.« Te besede nas opominjajo na končnost zemeljskega življenja. Danes smo tukaj, jutri nas že ni več. Hkrati pa budijo upanje na večno življenje. Na pepelnico mašniki nosijo spokorno vijolično mašno obleko. Nekdaj je pepelnica veljala za sveti dan in ljudje so veliko dali nanjo. Še naše mame vedo povedati, kako so ljudje trumoma in z vso resnostjo hodili k t. i. pepeljenju. Marsikomu danes to ni več znano, verne družine pa tega še vedno držijo. Verniki se strogo držijo tudi na pepelnico zaukazanega strogega posta.

Strogi post

F. S. Finžgar nekje opiše, kakšen je bil post na Gorenjskem konec 19. stoletja: »Vsi stari se še spominjate našega nekdanjega posta. Ko je polnočni zvon oznanil pepelnico, tedaj je bilo konec vsake mesne jedi do velike noči. Ves post nismo užili ne koščka mesa ne kanca masti in vendar je bilo toliko veselega zdravja po družinah …« Ta duh je dolgo vladal na kmetih. Slastne krofe, flancate, ocvirkovke, ki so jih gospodinje cvrle na svinjski masti in so bili obvezna sestavina vsake pustne mize, si je bilo dan kasneje treba izbiti iz glave, še posebej pa iz želodca. Greh je bila že sama misel na »špeh«, bogvaruj, da bi to besedo kdo le izgovoril.

Postno pecivo so bile preste. Rek namreč pravi: »V pustu so zrele neveste, v postu pa preste. V presti so ljudje videli podobo dveh k molitvi sklenjenih rok, kar je bilo v postu sploh zelo zaželeno, da počno tudi sami. Jedli so navadno le dvakrat na dan, okoli enajstih dopoldne in proti večeru. Zajtrka ni bilo. Na Gorenjskem so ob težjem delu použili zjutraj malo kropa in kruha ali pa si nadrobili kruh v mleko. Ponekod so pobožnejši ljudje prebili ves post ob samem kruhu in vodi. Sicer so prihajali na mizo žganci, okoli Škofje Loke »fešk in medla«, to je fižol in kaša z moko. Za večerjo so skuhali sok, kašo, krompir v obilicah. Moški so v postnem času opustili tudi priljubljeno navado loščenja čevljev s svinjsko mastjo.

Tudi kadili niso. Na pustni večer so pokadili zadnjo čedro tobaka, pipo, kasneje cigaret. Ves post niso naredili niti enega dima. V postu se ni smelo niti vasovati, niti ni smela na dan ženska nečimrnost. Rdeče in pisane obleke je bilo bolje pustiti v omari, sicer si je ženska pridobila nespodobno ime. Fantu, ki si je drznil vasovati pri dekletu, so na Gorenjskem rekli kvatrnik, kar je bila huda sramota. Počitek je nastopil tudi za godce in pevce. Postni čas je od vernikov zahteval post in zadržke, zatajevanje vseh vrst. Gotovo je tukaj mišljena tudi odpoved spolnim radostim, zato pa je zahteval več molitve, premišljevanja o Kristusovem trpljenju in povzdigovanja duha k Bogu.