Diskriminacija

Konec lanskega leta je bilo ob svetovnem dnevu človekovih pravic veliko napisanih in lepo povedanih besed o človekovih pravicah in diskriminaciji v Sloveniji, med drugim je bilo večkrat omenjeno tudi neupoštevanje gluhih ljudi s strani RTV Slovenija, ki bi kot javni zavod v večinski lasti države moral poskrbeti oziroma omogočiti tudi gluhim ljudem razumljivost programa z ustreznim prevodom v slovenski znakovni jezik ali opremiti vse oddaje, tudi slovenske s podnapisi.

Ker tega RTV Slovenija ne izvaja ustrezno, gluhim ljudem diskriminatorno krši temeljne človekove pravice do informiranosti v njim razumljivi obliki. Da pa novinarji ne bi bili spet obtoženi neresničnega pisanja in s tem zavajanja javnosti doma in v tujini, mi dovolite, da opišem naša stalna, dolgoletna prizadevanja in opozarjanja mnogih pristojnih, z željo, da bi se problem razumljivosti televizijskega programa le nekako izboljšal v vsaj delno zadovoljstvo gluhe in naglušne populacije v Republiki Sloveniji. Glede omenjene problematike smo pisali mnogim ljudem in pristojnim državnim ustanovam, a žal bistvenega premika na boljše ni. Pisali smo bivšemu varuhu človekovih pravic Matjažu Hanžku, ki nam v odgovoru ugotavlja, da so nam resnično kršene človekove pravice, vendar pa ima varuh človekovih pravic omejene možnosti pri reševanju omenjene problematike in na to lahko le opozarja. Za pomoč sem osebno poprosil tržiškega poslanca v državnem zboru Boruta Sajovica, ki je pristojnemu ministru Vasku Simonitiju postavil poslansko vprašanje in v odgovoru nam minister zagotavlja, da je RTV Slovenija kot javni zavod dolžna zagotoviti pravico do informiranosti vsem državljanom v njim razumljivi obliki in da seveda upa, da bo televizija to uredila. Človek bi od ministra pričakoval, da bi se osebno zavzel za odpravo diskriminacije, ne pa da samo upa na boljše čase, konec koncev je le minister. Za pravno mnenje in pomoč smo poprosili znanega zagovornika človekovih pravic in odvetnika g. Petra Čeferina, ki nam je v prijaznem in razumevajočem odgovoru pojasnil, da so nam s takim odnosom s strani televizije drastično kršene ustavno priznane in zagotovljene pravice do informiranja in nam obenem predlagal sprožitev sodnega postopka, v katerem nas je prijazno pripravljen brezplačno zastopati. Pisali smo tudi parlamentarnemu odboru oziroma predsednici komisije za človekove pravice in enake možnosti Majdi Potrata, ki je s pomočjo ministrstva za kulturo pridobila zavajajoč odgovor generalnega direktorja RTV Slovenija Antona Guzeja, ki v ničemer ne rešuje omenjene problematike oziroma, da niti ne razume najbolje, zakaj se sploh pritožujemo. Lahko si samo predstavljamo, kakšen plaz pritožb bi se sprožil, če bi televizija en dan predvajala program brez zvoka. Vsekakor je treba omeniti tudi vztrajno opozarjanje in prizadevanje naše predstavnice Fride Planinc v programskem svetu RTV Slovenija za invalide, mnoge pritožbe in peticije gluhe populacije, poslane na mnoge pristojne naslove, kot na primer ob zadnjih predsedniških volitvah, ko predvolilne aktivnosti nikakor niso bile ustrezno prevedene in s tem razumljive tudi gluhim ljudem. Tudi gluhi ljudje imajo volilno pravico in pravično, pošteno in prav bi bilo, da se jim omogoči razumljivost predvolilnega ter političnega dogajanja in tudi zato smo pisno zaprosili vlado oziroma predsednika vlade Janeza Janšo, naj vlada omogoči tudi ustrezen prevod parlamentarnega programa, pa odgovora nismo dobili. Tu ne gre samo za peščico ali nekaj deset gluhih ljudi, ampak je gluhih in naglušnih ljudi enostavno preveč, da bi bila država lahko tako brezbrižna do njih, tako v konkretnem primeru, kot tudi na mnogih drugih področjih bivanja. Glede na to, da smo v Republiki Sloveniji prijazno opozorili in poprosili za razumevanje, pomoč in sodelovanje vse pristojne, vendar brez pričakovanih učinkov, je nekako logično, da se obrnemo po pomoč tudi k evropskemu varuhu človekovih pravic. Upamo, da takrat ne bomo deležni očitkov s strani države, da ji s tem ustvarjamo slab vtis v tujini. Težko je razumeti, s kakšnim arogantnim nerazumevanjem s strani pristojnih se v 21. stoletju srečuje gluha in naglušna populacija v Republiki Sloveniji, ki je več kot očitno diskriminiran del državljanov in ki upravičeno pričakuje, da se ji v demokratični državi, ki spoštuje človekove pravice, omogoči enakopraven položaj in enakovredne pogoje bivanja. V konkretnih primerih nam niti dve lepo organizirani proslavi ob dnevu človekovih pravic ne pomagata kaj dosti.

 

Zagotavljanje in uveljavljanje človekovih pravic bi morala biti prioritetna naloga vsake demokratične države, še toliko bolj bi se država morala angažirati pri kršenju človekovih pravic invalidom, zato pri omenjeni problematiki še najbolj žalosti dejstvo, da so predlagane rešitve tehnično povsem izvedljive, kar dokazujejo mnoge evropske in sosednje države in da država ob vseh teh silnih stroških za vojsko, predsedovanju EU in drugih velikih stroških ne zmore nabave računalniškega programa, s pomočjo katerega bi lahko tudi gluhim in naglušnim ljudem v Republiki Sloveniji omogočili razumljivost televizijskega programa tako, kot imajo to urejeno mnoge evropske in sosednje države, ki so tudi, tako kot Republika Slovenija podpisnice mednarodne konvencije OZN o pravicah invalidov. Očitno je pri nas ta ustavna pravica zgolj na papirju, žal za nikogar obvezujoča.

 

Boris Horvat Tihi

Društvo gluhih in naglušnih AURIS Kranj