Ker si Slovenija to zasluži

Nedavni založniški in glasbeni dogodek v Gorenjskem glasu, ko so nam fotograf in založnik Bogdan Kladnik ter publicistka in glasbenica Shirlie Roden skupaj z ateljejem Puhart pripravili nevsakdanjo predstavitev knjige Preprosto Slovenija - Simply Slovenia, je bil večer, ki ga ne pozabiš.

Knjiga z naslovom Preprosto Slovenija je prava lepotica in je plod izvirne ideje in odličnega sodelovanja Londončanke, ki je zaljubljena v Slovenijo, ter slovenskega založnika in fotografa. Njegove sanjsko lepe fotografije in njeno besedilo, prelito v pesmi, je marsikoga ganilo do solz. Pred slovesom je še rekla: »Da boste vedeli, v kako lepi deželi živite.« ...

Vaša glasbena dejavnost je zelo široka. Poleg petja in igranja na kitaro, pisanja in komponiranja se ukvarjate še z organizacijo in vodenjem glasbenih delavnic ter z zdravljenjem z glasom. O izvoru vašega poslanstva pravite: »Odrasla sem v Walesu, kar pomeni, da pojem že od malega.« Je torej Wales v tem smislu specifična dežela?

»Na britanskih otokih je Wales poznan kot »dežela pesmi«. Vse učence v vseh šolah, ki lahko pojejo, na vsak način skušajo navdušiti, da to tudi res počnejo. Pomembno je tudi tradicionalno glasbeno, umetniško in literarno tekmovanje, v welščini imenovano Eisteddfod. Poteka vsako leto na visoki šoli, sama pa sem se ga vedno udeleževala v vseh možnih kategorijah. Kroži tudi šala o Walesu, češ da tu na vsakem uličnem vogalu živi en operni pevec. V mojem otroštvu je operna pevkaživela nasproti našega doma, ki me je pri mojih 16 letih tudi učila solo petja. A le leto dni, ker sem ugotovila, da mi klasično petje ne ustreza in da mi bolj diši rock glasba!«

Prepoznavni ste po čistem, celo zdravilnem glasu. V kolikšni meri je glas podedovan in v kolikšni je to rezultat vašega raziskovanja in treninga?

»V Angliji je bila narejena raziskava, ki je dokazala obstoj nekakšnega dednega »gledališkega gena«. Mislim, da sem zagotovo nekaj daru podedovala po očetovi strani, od mojega velikega starega očeta Williama Gribbona Rossa (moje drugo ime je Ross, po njem), ki je bil slaven pevec in igralec. Meni je bil v zibelko položen izjemno širok glasovni razpon, ki obsega več kot tri oktave, zato lahko pojem zelo visoko ali povsem nizko. Moč ekstremno visokih, čistih tonov sem odkrila, ko sem bila članica skupine Gordon Giltrap Band v osemdesetih. Gordon je izjemen igralec akustične kitare, ki ni želel, da pojem pesmi, ampak je moj glas v bistvu uporabil kot še en inštrument v zasedbi. Navdušil me je, da sem izpopolnjevala lovljenje visokih not in spoznala, da je vibriranje teh tonov v mojem telesu naravnost čudovito.

Zares pa sem začela spoštovati ton mojega glasu prav tu, v Sloveniji, kamor prihajam od leta 1992. Prej sem v bistvu vedno želela spremeniti svoj glas, ker ni zvenel kot vsi drugi, in sem si prizadevala, da bi bil bolj komercialen. Zdaj razumem vrednost, dobrodejnost mojega specifičnega glasu in pozitivno sprejemam dejstvo, da vibracije mojega glasu pomagajo ljudem pri sproščanju. V začetku mi namreč ni bilo všeč, da ob mojem petju ljudje jočejo.«

Vaša vizija je globalna – dvigniti pozitivne vibracije na zemlji s pomočjo glasbe in pesmi. Torej ste zelo, zelo optimistični? Ali širite svojo humano filozofijo tudi tako, da vzgajate nove pevce, sposobne zdravljenja z glasom ali glasbo?

»Za moje zdravljenje z glasom nimam kakšne uradno priznane izobrazbe, zato si ne dovoljujem organizirati tečajev in podeljevati certifikatov ter trenirati drugih, da bi sledili mojemu načinu petja. Vse, kar lahko storim, je da o tem pišem knjige in organiziram delavnice, kjer spodbujam ljudi k sodelovanju z glasom. A vendarle, moje delavnice izvajam v kar nekaj državah, na Poljskem, v Madžarski, Hrvaški, v Veliki Britaniji in seveda v Sloveniji. Upam, da gre za pomemben prispevek.«

Kakšen je vaš pogled na sodelovanje z Bogdanom Kladnikom in vaš odnos do Slovenije ter čudovite knjige, ki sta jo skupaj ustvarila?

»Bogdan je bil tisti, ki je prišel k meni s predlogom za nenavaden projekt in me nadvse presenetil. Vse skupaj je zelo originalno, res čudovita ideja. Zelo sem ponosna, da sem vpletena. Mislim, da je Bogdan neobičajno nadarjen na toliko različnih področjih in ena od njegovih vizij je bila ustvariti nekaj za promocijo njegove domovine angleško govorečemu svetu. Slovenija mi je v vseh teh letih dala tako veliko, zato sta ta knjiga in zgoščenka nekaj, s čimer se vam lahko oddolžim in se vam zahvalim za vso prejeto ljubezen.«

Knjiga je posebna tudi zato, ker jo spremlja glasbena zgoščenka. Kako se je porodila ta ideja in kakšni glasbi lahko na njej prisluhnemo?

»Bistvo Bogdanove ideje je, da lahko obenem ogleduješ fotografije, poslušaš glasbo in prebiraš besedila v knjigi, kar je naravnost čudovito. Pesmi so pravzaprav kompilacija, nekaj jih je z moje zgoščenke The Vanishing Lake, ki jo mnogi Slovenci že poznajo in imajo, a projekt je seveda namenjen vsem drugim, ki te zgoščenke še nimajo. Tu je še pet novih komadov – dve Prešernovi, Kam in Pod oknom, ki sem ju uglasbila sama, Maria's Wings of Love, za katero me je navdihnil lepi oltar na Ptujski gori. Tu sem namreč velikokrat izvajala koncerte. In dve verziji moje nove pesmi o Ljubljani, Zeleni zmaj / Green Dragon. Prvotno sem jo napisala v Angleščini, a ko sem jo lani zapela na Prešernovem večeru v Londonu, mi je slovenski ambasador v Londonu Iztok Mirošič rekel, da je to najbolj pozitivna pesem o Ljubljani, kar jih je kdaj slišal, in da jo moram prevesti v slovenščino. Prevedel mi jo je Andrej Rozman Roza in to odlično. Ne vem, kaj je imenitnejše, Andrejev prevod ali Kozlevčarjeva glasbena priredba in produkcija mojih pesmi v Ljubljani. Z obema je bilo prekrasno sodelovati, čudovita in nadarjena človeka sta.«

Morava v celotnem projektu omeniti še koga?

»Vsekakor želim izpostaviti tudi oblikovalko Ivano Kadivec, ki si po mojem zasluži nagrado za njen prispevek k prelepemu videzu knjige, ter urednika in novinarja Mitjo Meršola, ki je izid pospremil z markantnim uvodom.«

Bogdan, knjiga Preprosto Slovenija je vrhunec sodelovanja dveh ustvarjalcev iz dveh različnih dežel. Kako se je vajino "ljubezensko razmerje" začelo in kaj vse je obrodilo do nastanka te izjemne knjige?

»Zanimivo vprašanje, saj je bil prvotni podnaslov knjige: »Najino nepretrgano ljubezensko razmerje«, s čimer sva seveda mislila na najin odnos do Slovenije. Kasneje sva ga izpustila, saj je bil predolg, pa še napačno bi bil lahko razumljen. Za Shirlie in njeno delo sem vedel že nekaj let, čeprav je osebno nisem poznal. Že samo dejstvo, da je neka tako izredna pevka iz neke druge države posvetila dva albuma svojih pesmi Sloveniji, mi je bilo fascinantno. Nisem razumel, da ustanove, ki skrbijo za promocijo Slovenije, tega ne znajo uporabiti. Poznate mogoče kak tak primer v svetu? Je recimo Joan Baez posvetila 15 svojih pesmi Irski, ali Janis Joplin Portugalski? Če bi, bi verjetno njihov minister za turizem to pograbil z obema rokama. Ko sem začel razmišljati o knjigi, povezani s filmom in glasbo, sem najprej pomislil na Shirlie, se odpeljal na njen koncert v Log pod Mangrtom, se ji predstavil, ji razložil idejo in od takrat naprej poteka najino »ustvarjalno razmerje«.«

Kako sploh nastane taka knjiga -vloženo delo je zagotovo pravo nasprotje njenemu naslovu?

»Imam dva sinova, posadil sem že veliko dreves, zato lahko (zase) trdim, da je knjigo narediti precej težje. Koliko časa nastaja v glavi, ne vem, saj se mi stalno mota v mislih več knjig naenkrat. Z oblikovalko Ivano Kadivec sva naredila knjigo v enem mesecu, tiskarna Radovljica pa je rabila še mesec dni za tisk in vezavo.«

Kakšen ključ ste uporabili pri izboru iz vaše velike zakladnice fotografij?

»Predvsem sem želel, da bi šlo v knjigi za dvogovor dveh fotografij, s katerimi sem zadovoljen tako po estetski kakor tudi po tehnični plati. Vsebinsko pa fotografije sledijo pesmim na CD-ju.«

Preprosto Slovenija je najvišji vzpon med vašimi dolgoletnimi športnimi, raziskovalnimi, fotografskimi in založniškimi podvigi. Povejte nam kaj o vaši samorastniški karieri.

»Vsekakor je bolj samorastniška kot pa kaka kariera. Bom skušal iti po vrsti. S 17 leti sem prvič prekolesaril takratno Jugoslavijo, učil smučanje, nato veliko plezal, vmes nekaj let študiral medicino, nato opravljal razna dela med Kreto in Norveško. Raziskujem jame, slapove in soteske po Evropi, letam z vsem, kar leti po zraku, veslam, tečem, treniram dva borilna športa, leta 2003 sem uspešno opravil s prvim slovenskim neuspešnim prečenjem Grenlandije, potujem s svojimi huskyji, čolni ali pa tudi kar tako. Vmes sem naredil in izdal 46 avtorskih knjig, kakih 80 razglednic in več kot sto avtorskih koledarjev, delam multivizije in snemam filme. Verjetno sem kaj še pozabil - lahko pa da sem si kaj celo izmislil. Prednost starosti je tudi ta, da se lahko kdaj izgovoriš na pozabljivost. Knjige Preprosto Slovenija pa ne štejem za svoj najvišji vzpon, saj bi to pomenilo, da moram počasi že sestopati. Za kaj takega sem pa še premlad. Recimo pa, da leži na pravi poti.«

V čem je vaša založba Zaklad drugačna od drugih?

»Slovenski knjižni trg je miniaturen in samozaložnikom, kar sem tudi sam, je težko preživeti. Mislim, da nisem v ničemer drugačen od drugih, vsak se trudi na svojem področju. Mogoče samo v teh občasnih založniških smrtnih krčih (tudi zaradi treninga kickboxa in karateja) kdaj močneje brcam.«

Gorenjska je s svojimi naravnimi danostmi med slovenskimi pokrajinami najbolj bujna in turistično atraktivna. Katere v vaši zbirki več kot 40 knjig o lepotah Slovenije obravnavajo Gorenjsko?

»Vsi Gorenjci, ki me bodo hoteli pretepsti zaradi tega, kar bom napisal, naj si najprej še enkrat preberejo besedilo v oklepaju par vrstic višje. Gorenjska je namreč zame takrat, ko sestavljam knjige, prava mora. Najbolj zoprna pokrajina, kar jih imamo. Kdorkoli že je koncentriral vse te lepote na enem mestu, pri tem ni niti malo pomislil name kot na izdajalca slovenskih knjig. Vsakič, ko končujem kakšno knjigo o Sloveniji, ugotovim, da je sestavljena samo z lepotami Gorenjske, za Dolenjsko, Prekmurje in druge pokrajine pa ni več prostora. In potem se začne večdnevno krčenje in spreminjanje. Tako je bilo še z vsako Slovenijo doslej, prav tako s Slovenskimi gorami, nekaj lažje je bilo s knjigo Gorenjska iz leta 1999 - kjer pa je prav tako zmanjkovalo prostora.«

Kam letijo vaše misli po tem izidu?

»Za svoje potrebe sem priredil slovenski pregovor, ki gre zdaj takole: »Kdor visoko leta, daleč vidi.« Rad letam z vsemi mogočimi plovili, veliko sem v gorah, zato seže moj pogled precej čez Atlantik. Moj načrt za naslednji dve leti je preprost - s knjigami o Sloveniji pod blagovno znamko SLOVENIJA, PS: PREFECTLY SMALL, osvojiti celotno svetovno tržišče. Zakaj? Ker tega še nihče ni naredil, ker so naša fotografija, oblikovanje in tisk v svetovnem vrhu in predvsem zato, ker si Slovenija to zasluži.«